Knjiga spreminjamo sebe, spreminjamo svet

Knjiga spreminjamo sebe, spreminjamo svet

Vsem,

ki se zavedajo, da s spremembo sebe

lahko izboljšajo svet.

 

Nova knjiga Marjana Ogorevca

Knjigo Spreminjamo sebe, spreminjamo svet lahko naročite tu – KLIKNITE TUKAJ ZA NAKUP

Beseda urednice

JE SMEH IN SO SOLZE. NE JEMLJIMO SE PRERESNO.

Marjan Ogorevc se je do zdaj podpisal pod deseterico knjig. Čeprav te, ki je pred nami, Spreminjamo sebe, spreminjamo svet, ni napisal. Jo je pa povedal. V časovnem obdobju pol leta, v šestih nadaljevanjih, v določenem prostoru. V prostor-času, bi zelo verjetno dodal sam in tako mimogrede ta niz dogodkov postavil še v okvir relativnostne teorije in kvantne fizike, katerih neugnani proučevalec je in katerih osnova je navsezadnje vpliv opazovalca, brez katerega ni obstoja, soobstoja česar koli. Tisti, ki avtorja poznamo tako osebno kot po njegovem delovanju, pa vemo, da mu izzivov nikoli ne zmanjka. Res je, zanj je bilo napolniti Linhartovo dvorano našega pomembnega kulturnega hrama kar izziv. Ko se je tega lotil, še ni vedel, da bo knjiga nadaljevala ta informacijsko-energijski utrinek v prostor-času tudi povsem stvarno, v našem stvarnem svetu.

Sicer biti avtor knjige, a je ne napisati, ni nekaj izjemnega ali mističnega. Lahko je povsem praktično dejanje ali pa naravna pot nekega dogajanja. Mnoga velika imena so podpisana pod svoje knjige, četudi niso nastale izpod njihovih peres. Budovi izreki so za velik del svetovne populacije premisa; Oshojeva predavanja so zapisovali njegovi poslušalci, sledilci, učenci, izzvani, knjige, pod katere je podpisan, so med najbolj branimi na področju duhovno-osebnostne rasti. Sokratovo misel je verno zapisoval predvsem njegov učenec Platon.

Kdor se loti pisanja knjige, zagotovo v sebi čuti presežek misli, premnoge zamisli in znanje o nečem ter to želi ohraniti in posredovati. Kaj pa zapis predavanja prek poslušalca? Zamislite si, da sedite med množico, ki zre na oder. Si v tem trenutku lahko prikličete spomin na občutke, ki ste jih zagoto-

vo že doživeli v večji skupini? Ste občutili sinergijo? Prav posebna energija valovi po takem prostoru, med vsemi prisotnimi se pretaka in povzroča dvig zavesti ter – če so se tako namenili – notranji vpogled. Sokrat je verjel, da je moč filozofije v dialogu in v živem pogovoru, predavanju. Njegovo znanje so zato, da ni šlo v pozabo oziroma da se skozi ustni prenos ne bi preveč prelevilo v drugačno idejo, zapisali njegovi sodobniki.

Ko se zbere množica, ki misli podobne misli, sanja lepši obstoj in neguje željo po imeti več in pridobiti nova spoznanja, njen duh postane slišen. V cerkvi denimo, ko vsi molijo k enemu Bogu in jim srce in duša zreta v nebesa, temu rečejo občestvo. Marjan bi občestvo označil kot »moč skupinske energije«, ki je zdravilna. Tudi vernik, ki v cerkvi goreče moli, zdravi svojo dušo. Prisotni na Marjanovih predavanjih v Cankarjevem domu s(m)o se prav tako zdravili.

Marjanov učitelj S. N. Lazarev je informacijsko strukturo prostora zmogel natančneje definirati na obisku v Izraelu. Ko se je vozil vzdolž Jordana, kot opisuje v knjigi Odgovori, in se čudil veličastnemu hribovju, mu je to lepoto narave motilo šumenje v ušesih. Zavedal se je, kako je to njegovo izraelsko bivanje visoko karmično pogojeno, kajti ni se počutil dobro. Čudno počutje je sicer pripisal tudi ognjemetu v duši, ki ga je povzročila lepota pejsaža, in čutnemu vizualnemu naboju zaradi menjajočih se slik na poti. Ugotovil je, da ko človek menja prostor, to vpliva na njegovo osebno energijsko-informacijsko strukturo in širi njegova spoznanja. Vsaka sprememba prostora, po Lazarevu, naj bi v človeku povzročila razmislek, kako se osvoboditi težav in se spopasti s problemom.

Linhartova dvorana se je šestkrat prelevila v natanko tak prostor-čas, ki je bil tako zelo drugačen od vsega, kar imamo in kar smo. Predstava je bila vsekakor prepričljiva, čeprav je bil gledališki protokol postavljen na glavo: scena se je z odra pomaknila v dvorano. Občinstvo je postavilo svoje premnoge scenske elemente in se prelevilo v igralce – same glavne igralce.

Tako raznolikih drobcev usod na enem mestu, take igre in take scene v dveh urah in pol ne bi mogla poustvariti še tako sposoben scenarist in režiser. Ni bilo zgolj 600 prisotnih, kot jih sprejme dvorana, kajti v ozadju vsakogar je lebdelo kar nekaj duš – s tega sveta in iz onostranstva. Priklicali smo jih, da bi skupaj odigrali predstavo. Res je bila gneča. Bilo je vsega – vstopili smo v hologram večnega časa in neskončnega prostora.

Čilenec Alejandro Jodorowsky, igralec in režiser, stripar, psihomag ter pisec izvrstnih esejev o igri, pravi, da je zgolj od ustvarjalnosti zdravilca odvisno, kako uspešen bo pri svojem poslanstvu. To je umetnost, je umetniška terapija. Kajti ko zdravilec nagovarja vraževernega, pri tem uporabi vso svojo domišljijo. Bolnika z igro prepriča, da snovna resničnost uboga duha. Jodorowsky to imenuje »sveta past«. Ko se bolnik vanjo ujame, seveda, če se, potem doživi notranjo preobrazbo.

Če torej zdravilec želi, da njegova terapija deluje, mora ohranjati skrivnost in se predstavljati kot človek z nadčloveškimi sposobnostmi. Pri psihomagiji je drugače, pri njej je namesto vraževerja potrebno razumevanje človeka, ki je prišel po nasvet, in bolnik mora vedeti, zakaj stori posamezno dejanje, ki ga bo ozdravilo. Psihomag ni več zdravilec, prelevil se je v svetovalca, bolni pa v zdravilca samega sebe. Jodorowsky je razvil zdravilno gledališče, tehniko za psihomagična dejanja, ter upal, da bo umetnost zdravljenja nekoč postala samoumevno dopolnilo medicine.

V Parizu je s somišljenikoma Arrabalom in Toporjem ustanovil »panično« gledališče. Smisel tega je bilo doseči panično evforijo, zato pa najprej opustiti tradicionalno gledališče: zgradbo, odnos med igralcem in prostorom, parter in gledalca. Pri tem nastane situacija, ki ni vezana na oder in resničnost. Nastane »minljivka«, trenutna uprizoritev brez dramaturgije in vnaprej pripravljenega besedila. Igralec mora tako poustvariti lastno nedoumljivost. Človek ne gre v gledališče zato, da bi ušel samemu sebi, temveč da bi znova vzpostavil stik z nedoumljivim v nas vseh. Gledališče je tako za Jodorowskega postalo sredstvo za samospoznanje.

Marjana večkrat imenujejo šamana, čeprav sam to na glas kategorično zanika, na tihem pa ve ali vsaj čuti, da je njegova duša šamanska. Verjetno se ne strinja z neošamanizmom, tem novodobnim poskusom ohraniti magijo vrača starega plemena in oditi v korak s časom. Prvine starega in novega je težko združevati. Zato bi se morali strinjati, da je psihomagija – po Jodorowskem – svetovanje s pomočjo magije, a brez primesi vraževerja, tisto pravo za današnji čas. In podobno se je Marjan Ogorevc oddaljil od šamanskih metafor in se našel v metodi diagnostike duše, da bi ji iz labirintov karme pomagal na svetlo. Postal je svetovalec in nežni usmerjevalec.

Vse omenjeno je bila Linhartova dvorana, ko smo igrali Spreminjamo sebe, spreminjamo svet: gledališče brez stavbe in pravil, ki naj veljajo za igralce in gledalce – postali smo eno in drugo, se izvili iz dvorane, stavbe v hologramski prostor-čas, kot bi rekel Marjan, v različne prostore z različnimi informacijsko-energijskimi zapisi, kot bi rekel Lazarev. Ustvarili smo »minljivke«, s

tem ko smo brez reda vstopali na postajah, izstopali pa, kot se nam je zdelo, celo med počasno vožnjo, kot to počno Londončani v svojih dvonadstropnih rdečih avtobusih.

Vmes pa smo se veliko smejali. Na glas. Mnogi so tudi jokali. Na tihem ali samo v duši. Vse je relativno, tudi žalost, ki se v nas na lepem pojavi, ko jo najmanj pričakujemo, in veselje ter sreča, ki nastopita po trpljenju. Zato je bilo prav, da smo se smejali Marjanovim dovtipom – večino od njih smo v knjigi ohranili. In tako je marsikdo spoznal, da se ni dobro jemati preresno.

Eva Senčar

Nagovor avtorja

EVOLUCIJA EVOLUCIJE

Živimo v času, ko smo dobesedno na preizkušnji, kako naprej. Čeprav človeška evolucija poteka spontano, se zdi, da se je kljub tehnološkemu napredku začela involucija ali nazadovanje. Duhovna evolucija človeštva se je začela, ko smo kot individualne zavesti, duše, dosegli najnižjo točko spuščanja v materialni svet, hkrati pa tudi v nezavedno. Razvoju zavesti je sledil razvoj družbe, religij, znanosti in tehnološki razvoj.

Kar nekaj civilizacij pred nami naj bi že šlo skozi ta proces in zgodovina nas uči, da so te civilizacije na neki točki, ko so imele priložnost narediti odločilni korak naprej, preprosto nazadovale in človeštvo je začelo svojo pot skoraj od začetka. Zdi se, kot da se to dogaja tudi nam, po drugi strani pa je to lahko motiv za dvig, je nova civilizacijska priložnost. Smo na meji, ko lahko s spremembo odnosa do sebe, do svetega in posvetnega sprejmemo nov vzorec delovanja ter obrnemo tok razvoja in bistveno izboljšamo svoje življenje. S tem bomo pripomogli k dvigu zavesti celotne civilizacije. To bo spet ena od preizkušenj za človeštvo.

V tej znani zgodovini zasledimo več vrst paradigem, ki so si sledile z razvojem družbe in ki vsaka po svoje razlaga obstoj človeštva ter njegov odnos tako do svetega kot do posvetnega. Ko je posamezna od teh faz dosegla meje razumevanja sveta in vpliva nanj, ko je kot danes prišlo do nevarnosti, da se začne involucija, je nastopila kriza ter z njo namig za novo paradigmo. Tako je človek vedno znova naredil preskok naprej, nadgradil je že začeto delo in napredoval človečansko in tehnološko.

Verovanja, filozofije, znanost

Vseprisotnost duha, tako v živi kot v neživi naravi, je značilna za animizem, ki naj bi bila najstarejša verska praksa, uveljavljena že v času primitivnih kultur v neolitiku. To je kultura, ki temelji na popolnem ravnovesju materialne in duhovne ravni. V oddaljenih kotičkih sveta se je kot učinkovit sistem obdržal do danes.

Med bivanjem pri sibirskih šamanih v ruski republiki Tuvi sem spoznal, da je animizem element njihovega šamanizma. Tuvanci so razvili sposobnost preživetja v krutih razmerah, vzpostavili so ravnovesje z naravo in božanskim, šamani pa jih tega učijo in povezujejo z duhovi narave. Šamanizem tam je res nekaj posebnega, srečuješ ga na vsakem koraku in občutiš ga v zraku. To je način bivanja in je tesno povezan z naravo ter organizacijo družbe. Večkrat sem imel občutek brezčasnosti, včasih je bil čas zamrznjen v nekem drugem svetu. Če sem si dovolil začutiti, sem lahko zaznal nevidne sile, kako uravnavajo življenje in kako je vse eno, tako zgoraj kot spodaj. Kadar sem se prepustil prvinskemu doživljanju, so energije silovito vdrle v moje energijsko polje, zaznaval sem jih tudi v fizičnem telesu.

Ločevanje duha in materije je s politeizmom nastopilo 2000 let pred našim štetjem in je bilo značilno za grško in rimsko kulturo. Ljudje so ustvarili veliko bogov, ki so predstavljali elemente narave in arhetipe. Čeprav tudi politeizem sprejema najvišjega boga, ki pa je preveč daleč in nedoumljiv, so bili bogovi, ki so imeli človeški lik in značaj, sicer pa veliko moč, bližje ljudem in bolj stvarni. Zahtevali so obredje in čaščenje, prosili za podporo.

Ljudje so slabo ali dobro usodo predajali v roke bogovom. Ti bogovi so kot egregor (iz šamanizma), od človeka ustvarjeno bodisi bitje bodisi projekt, ki svojim stvariteljem vračajo energijo in ti jim predajajo svojo usodo. Temu so danes še najbližje v Indiji, kjer imajo skoraj vse vere veliko različnih bogov, ki so ljudem blizu in jim pomagajo preživeti. Z njihovo pomočjo si razlagajo sveto in vpliv na vsakdanje življenje. Za našo kulturo je takšno verovanje morda povsem tuje in nerazumljivo, a ko se za časa bivanja tam stopiš z njihovo kulturo, postane njihovo življenje razumljivo tudi nam. Tako sem na številnih popotovanjih po azijski celini spoznal, da tem ljudem verovanje v vse te bogove omogoča uvideti smisel življenja in tako lažje preživijo v težkih razmerah.

Verjetje, da božanstvo ne biva več med nami, ampak nad nami, nedoumljivo in nedosegljivo, je približno 800 let pred našim štetjem povzročil pojav monoteizma. Medtem ko grški bogovi bivajo na Olimpu, krščanski Bog prebiva v neskončnih nebesih in nas opazuje ter nagrajuje ali kaznuje.

S tem je nastopil problem na Zemlji: moč Cerkve je postajala čedalje večja, vernik pa do Boga ni mogel več brez posrednika. Cerkev si je vzela pravico predstavljati absolutno resnico in zaračunati za odpustitev grehov, kar ji je prinašalo čedalje večje bogastvo. Svobodomiselnost in herezija sta bili kaznovani tudi z odvzemom življenja. Reveži so ostajali grešni, bogati so svoje grehe odkupili.

Martin Luther je s protestantsko reformacijo končno pokazal tudi grešnost cerkvene oblasti. Vse pogosteje razmišljam, da naša civilizacija še ni povsem pripravljena na enega Boga in ne dojema, da to pomeni z ene strani večjo moč, ki jo lahko dobimo od tega absolutnega bitja, od nas pa zahteva večjo odgovornost do življenja in sveta sploh. Medtem ko smo v prejšnjih razvojnih fazah lahko tako za dobro kot za slabo krivili bogove, moramo zdaj razumeti, da nas Bog podpira – ne sodi in ne kaznuje, je samo potencial, na voljo tistim, ki so dovolj ozaveščeni, da ga dosežejo. Torej, kar koli naredimo, naredimo sami in odgovarjamo za posledice. Če ne naredimo ničesar, če smo pasivni, pa smo prepuščeni usodi in zunanjim okoliščinam ter se lahko samo čudimo, kaj vse se nam dogaja.

Proti koncu 18. stoletja se je v Evropi z razsvetljenstvom pojavil deizem; Bog in narava sta eno in isto, je zagovarjal. Deisti so spoštovali tako snovno kot nesnovno naravo in so se približali staremu mišljenju, animizmu. Tako se je ustvarilo ravnovesje, ki pa ga je spet porušil darvinizem. Miselnost zahodnega človeka se je odklonila v materialno stran. Matematik in filozof Rene Descartes ter pozneje tudi Isaac Newton sta postavila izhodišče, da je vesolje kot stroj. Ker je Cerkev izgubila absolutno moč presoje, kaj je prav in kaj narobe, je znanost postala pristojna za materialne zadeve, Cerkev pa za duhovno plat. Znanstveni materializem je postal vodilna paradigma zahodne civilizacije.

Ko so v 19. stoletju sprejeli še Darwinovo teorijo evolucije, leta 1953 pa odkrili dvojno vijačnico, se je krščanska paradigma nastanka sveta poslovila in v znanosti je obveljalo, da Boga ne potrebujemo. Znanost si je vzela pravico razlagati pojavni svet in naravne zakone, kar prevladuje

še danes. Iz tega smo se naučili, da potrebujemo ravnovesje in da noben odklon, najsi bo v duhovno ali v materialno smer, ni koristen za naš razvoj in ne pomeni razloga za zadovoljstvo in blaginjo. Šele ravnovesje človeka pripelje do spoznanja, da je tudi sam božansko stvarjenje, ki se zaradi pridobivanja izkušenj udejanja v telesu in osebnosti.

Holizem nas lahko evolucijsko popelje naprej. Napačne predpostavke genetikov, da smo determinirani z geni, zdaj nadgrajujeta epigenetika in lingvistično-valna genetika, ki dokazujeta, da lahko zunanje okoliščine vplivajo na aktivacijo ali deaktivacijo posameznih genov. Nov način razmišljanja postaja, da duha in materije ni treba ločevati.

Evolucija nas je znova pripeljala v sredino in v ravnovesje. To je na nek način animizem, nadgrajen z novimi spoznanji in tehnološkim razvojem. Čeprav je to ravnovesje krhko, imamo priložnost pospešiti evolucijo in začetke devolucije obrniti v drugo smer, ki bi jo lahko imenovali evolucija evolucije. To bi bil začetek dobe, ko bi postali odgovorni, krivde za težave pa ne bi več valili na nekoga drugega – na osebo, družbo, okolje, okoliščine. Za spremembo na boljše začnimo pri sebi.

Življenje in bolezen

Nahajamo se pred velikim izzivom. Potrebujemo korenite spremembe, evolucijo evolucije. Skorajda ni načina, da bi, kot si nekateri želijo, pobegnili iz te norišnice nekam na pusti otok ali v hribe, kjer bi mirno in zdravo živeli. To seveda realno ni mogoče, saj »nekje drugje« ne obstaja, je samo svet, v

katerem živimo. Začenjamo se zavedati, da smo na področju razvoja zavesti in tudi zdravljenja vseh vrst težav zašli v slepo ulico. Kljub hitremu razvoju znanosti in v skladu s tem tudi medicine, ki se v svoji doktrini in delovanju naslanja na znanost, imamo vse več kroničnih in neozdravljivih bolezni. La stnih težav ne moremo več reševati na dosedanji način. Einstein je rekel, da problemov ne moremo reševati na ravni, na kateri so nastali; potrebujemo pogled z višine, dvig zavesti.

Čeprav se pričakovana življenjska doba na Zahodu podaljšuje, je družba v celoti vse bolj bolna. Še posebej bi morali biti zaskrbljeni zaradi naraščanja števila obolelih za vsemi vrstami rakastih obolenj in drugih usodnih bolezni. Za zdravljenje raka nenehno preizkušajo nova zdravila, ne le pod pokrovi teljstvom farmacevtske industrije, ampak tudi širše, saj so se v nekaterih primerih za učinkovite izkazali tudi naravni pripravki in naravna medicina.

Z vse večjim ozaveščanjem, iskanjem vzrokov za težave in alternativnih rešitev se je povečalo tudi zaupanje v naravne načine zdravljenja. In vendar, statistika govori, da je raka vse več. Seveda večje število preživelih lahko pripišemo tudi zgodnjemu odkrivanju bolezni. Podobno je tudi pri drugih boleznih. Zakaj, je težko reči. Medicina ima svojo razlago, ki temelji na  mehanicističnem pogledu na človeka, ta pa ga obravnava predvsem kot telesno bitje. Medicina še vedno ne razmišlja o tem, da bi bilo vzroke dobro iskati v človekovi duševnosti in nevidnih sferah bivanja. Vendar materiali stični pogled na svet, ki išče vzroke za bolezni v stvarnem svetu, od zunaj, ni več dovolj. Ta pogled nas celo omejuje in zaustavlja v naši evoluciji.

Moje razmišljanje o tako imenovanih civilizacijskih boleznih je za marsikoga precej nenavadno. Zavedati se moramo, da smo telesna, energijska in duhovna bitja; in ker je vsaka resna bolezen zelo kompleksna, je treba bolnega vedno, brez izjeme, obravnavati holistično, celostno, na vseh ravneh bivanja. Le tako je mogoče postaviti natančnejšo diagnozo, ki bo potem vodila v pravilno zdravljenje. Tako zdravljenje pa zahteva povsem drugačen pristop. V strokovnem timu bi poleg zdravnikov specialistov bolniku morali svetovati še bioterapevt, strokovnjak za prehrano (morda po indijski ali kitajski tradicionalni medicini), duhovni zdravilec, mogoče duhovnik, psiholog, socialni delavec in podobno.

Ob vsem tem je za uspešno zdravljenje nujno bolnikovo sodelovanje in njegova notranja pripravljenost ter trdna vera v uspešnost takega zdravljenja. Številni ozdravljeni bolniki bodo pritrdili, da je k njihovi ozdravitvi botrovala sprememba načina življenja, predvsem pa mišljenja in odnosa do sveta sploh. Neozdravljivo bolni, ki kljub slabim napovedim preživijo, se povsem spremenijo. Njihovo življenje dobi nov smisel.

Tradicionalno in sodobno, duhovno in snovno

Ne glede na to, da uradna medicina zavrača diagnostiko in zdravljenje, ki nista znanstveno dokazana, pa praksa kaže, da je zdravljenje najuspešnejše takrat, ko združimo dognanja sodobne in naravne medicine. Vsaka od obeh omenjenih smeri pa ima tudi slabe strani. Predstavniki uradne medicine so ponosni na izsledke znanosti, še posebej pri zdravljenju najhujših bolezni, ki po statistiki veljajo za težko ozdravljive. In v svojem neznanju in neozaveščenosti modro molčijo o vzrokih za bolezen, ki se nahajajo v človeku samem, v njegovi duši, torej na ravneh, ki jih lahko zaznata le človekova intuicija in vpogled v nevidne ravni bivanja. Teh se seveda ne da diagnosticirati s še tako tehnološko naprednimi napravami, ampak sta za to potrebna znanje in sposobnost diagnosticiranja na nevidnih energijskih in informacijskih ravneh.

Včasih je potreben intuitivni vpogled v spremenjenem stanju zavesti, ki ga zmorejo le redki. Logično in razumsko razmišljanje ne seže tako globoko, zato tvegamo, da ne bomo zajeli vseh vzrokov. Tu sam pogrešam sodelovanje predstavnikov uradne medicine z bioterapevti in drugimi terapevti naravne medicine. Predvsem pogrešam priznanje in zaupanje prvih drugim. Še kadar so rezultati bioenergijskega ali naravnega zdravljenja vidni ali celo merljivi, jih uradna medicina vsaj uradno ne priznava, saj velja, da ima znanost odgovore na vse, da ima pravico na resnico.

A tudi alternativno zdravljenje je lahko neučinkovito, če človek zavrača prepotrebno medicinsko zdravljenje, in kar je še huje, v svoji sveti preproščini bi lahko bilo zavajajoče in škodljivo. Slednje me skrbi še bolj. Nedopustno je, če naravni zdravilec zanika uradno medicinsko doktrino in bolni zamudi čas, ko bi se telesu še dalo pomagati. Pri tem mislim predvsem na to, da je treba zdraviti tudi simptome bolezni – tu pa je uradna medicina v kratkem času izjemno napredovala. Če bolni sledi zdravilcu, ki je popolnoma slepo usmerjen le v svoj način zdravljenja, so lahko posledice odlašanja z medicinskim zdravljenjem usodne.

Vse omenjeno poglablja prepad med obema vejama medicine, namesto da bi obe delali v dobro človeka. Sam ne verjamem, da bi lahko kdor koli, niti zdravnik niti zdravilec, nekomu drugemu pozdravil raka ali neko drugo težko bolezen. Človek lahko ozdravi le skozi proces samozdravljenja. Zdravnikovo delo je medicinsko zdravljenje, zdravilčevo poslanstvo pa so nasveti o zdravem življenju, o spremembi v odnosu do sebe in okolja, pogovori z bolnim in iskanje globljih vzrokov za bolezen ali druge težave, tudi manipulacija z energijo in drugo. Oba lahko bolniku le stojita ob strani – zdravnik s sodobnimi načini diagnostike, farmakologijo, fizioterapijo in drugimi metodami, zdravilec pa med drugim z ugotavljanjem resničnih vzrokov za težave, z nasveti, energijsko podporo, vodenjem skozi proces zdravljenja.

Za zdravljenje dolgotrajnih bolezni, za preiskave in za diagnostiko v raziskovalne namene so potrebne nepojmljive vsote denarja. Na tisoče ljudi po vsem svetu išče čudežne rešitve za zdravljenje raka in drugih nevarnih bolezni. In vendar, rešitev po navadi ne iščejo med resničnimi vzroki, ki so privedli do bolezni, nahajajo pa se v našem duhu. Ker je duh nekaj abstraktnega in nam neoprijemljivega, celo skritega, je dovolj, da začnemo razmišljati o spremembi, ki nas boosvobodila nepravilnega razmišljanja in ravnanja: slabega čustvovanja, nenehnih strahov, ki spremljajo stresen vsakdan, žalosti ob izgubi ali nečem nedosegljivem, omejujočih vzorcev, slabih navad, ki smo si jih privzgojili zaradi naravnanosti sodobne potrošniške družbe, ki neguje kratkotrajne užitke, celo travme naših prednikov se nas dotaknejo in nam sporočajo, da je treba nekaj spremeniti.

Vse našteto daje bolezni podporo in ji omogoča, da se v našem telesu lahko razrašča. Iskanje vzrokov v več smeri je pravi pristop za boj proti bolezni. Le tako bomo sprožili tudi spreminjanje naše neposredne okolice in najbližjih, ki nam bodo tako lažje stali ob strani v primeru bolezni.

Kvantno

Celostno pristopiti k zdravljenju pomeni spremeniti način razmišljanja in razrahljati neomajne principe posvečenih v znanost. Znanost je veliko naredila, vendar ni dovolj učinkovita. Priča smo dejstvu, da se nekaj hudičevo ne ujema; recimo, velika večina zdravil, ki so bila še včeraj čudežna, danes veljajo ne samo za neučinkovita, ampak celo za škodljiva, če že niso spoznana za smrtno nevarna. Vendar na koncu predora se že kaže luč. Bolj ozaveščeni znanstveniki nas vodijo in usmerjajo v kvantni svet, v katerem lahko razložijo tudi tiste pojave, ki se jih ne da pojasniti s starimi načini dokazovanja. Ti posamezniki ne sprejemajo več newtonovskega in darvinističnega izhodišča, prestopajo meje znanosti, ki ščiti svoje zapovedi ex cathedra, avtoritativno, in ne sprejemajo več dejstva, da smo entitete, ki so ločene med sabo ter se bojujejo za golo preživetje, kjer je vse dovoljeno, saj ima močnejši večje pravice. Celostni pristop kot spoj medicine in naravne medicine je mogoč samo, če se dvignemo na višjo raven zavedanja.

Najnovejša kvantna fizika dokazuje, kar je bilo v Vedah zapisano že pred nekaj tisočletji. Kvantno razumevanje sveta postaja za tiste bolj razgledane običajni del vsakdana. Število ljudi, ki jih to zanima, je iz dneva v dan večje in prav kmalu se bo zgodil splošni miselni preobrat; tisti pa, ki ne razumejo kvantnih načel, bodo obveljali za nazadnjaške. Že v vedskih časih so vedeli, da so še pred pojavom bolezenskih simptomov obstajale motnje na energijskih ravneh. Kvantna fizika pojasnjuje našo medsebojno povezavo in vpliv.

Imamo možnost, da živimo v odnosih dinamičnega sodelovanja, namesto da se bojujemo za preživetje. Potrebujemo novo definicijo človeka, tega, od kod prihaja in kakšen je smisel življenja. Vse bolj je jasno, da človek ni samo telo, ki se je evolucijsko razvilo do današnje stopnje, in da se je v njegovih možganih razvila zavest, ki se zaveda sebe, po čemer se človek bistveno razlikuje od rastlin in živali. Človek je telesno, energijsko in duhovno bitje, a najprej slednje. Zavest je za potrebe bivanja na Zemlji, življenja, v katerem si pridobiva izkušnje, iz genske zasnove staršev zgradila svoje telo. To telo je pri vsakem posamezniku ravno pravšnje za izkušnje, kakršne njegova zavest potrebuje.

V zavest družbe zelo počasi prihajajo spoznanja, da je treba bolezni in njihov razvoj opazovati tudi na podlagi prejšnjih življenj, ne le sedanjega. Tu se srečamo z za naš zahodni svet tako nenavadnim pojmom, kot je karma oziroma zakon vzroka in posledice.

Bolezen – vzrok je kot vidno – nevidno

Tako kot življenje ima tudi bolezen svoj smisel in namen ter sporočilo, ki ga razumemo, če se poglabljamo v vzroke. Če zdravimo samo simptome, bomo zelo verjetno spregledali kaj pomembnega za našo rast in razvoj, s tem pa zapravili tudi priložnost, da bi bolezen pozdravili. S tem ne škodujemo le sebi, ampak to stanje prenašamo še v svoja naslednja življenja in na potomce.

Dobro se je zavedati, da je zdravljenje simptomov reševanje na kratek rok, za dobro prihodnost pa ne bo zadostovalo.

Temelj za pričujočo knjigo, ki je nastala po mojih predavanjih v Cankarjevem domu, so izkušnje, ki sem si jih nabiral v svoji dolgoletni terapevtski praksi, pri trenerskem delu in vodenju šol za bioterapevte. Pisal sem knjige, članke in kolumne, vodil delavnice, javno predaval in nenehno raziskoval nove možnosti za zdravljenje. Trudil sem se razumeti svet. Pridobival sem si znanje iz fiziologije, tradicionalne kitajske in indijske medicine ter velikega števila sodobnih naravnih načinov zdravljenja. Vodijo me temeljna načela o delovanju sveta tako na materialni kot na kvantni ravni. Vedno pa imam pred sabo izhodišče, da je človek telesno, energijsko in duhovno bitje, ki biva na več ravneh hkrati, zato ga moramo vselej obravnavati metafizično, na ravni fenomena, ki nima vedno logične razlage, vsaj v normalnem stanju zavesti ne.

Prvo načelo se glasi, da je človek sestavljen iz več ravni, ki jih povzemam po filozofiji sankhja. Drugo načelo se glasi, da obstaja analogija med vidnim in nevidnim svetom. Držal se bom aksioma Hermesa Trismegistosa: »Kakor na Nebu, tako na Zemlji« ter »Kakor znotraj, tako zunaj«. Vse, kar obstaja na višjih, nevidnih ravneh, se manifestira na vidnih, zemeljskih ravneh; vse, kar je znotraj, je tudi zunaj, kar je v kozmosu, je tudi v mikrokozmosu – človeku.

Zato lahko vse pojave na nevidnih ravneh prepoznamo tudi na materialni ravni, saj so ti le odraz delovanja nevidnih ravni. Včasih je vse skupaj na ravni fenomena, saj se nekaterih procesov in posledično učinkov, ki se sprožijo pri naravnih načinih zdravljenja, ne da razložiti niti metafizično, ampak je to fenomen, nekateri bi rekli celo čudež. Še kako se zavedam, da se nekaterih metafizičnih razlag ne da popolnoma razumeti v normalnem stanju zavesti, ampak le v stanju globoke meditacije – transcendence, ko se iz glave spustimo v srce in sebe začutimo kot bitje, ki biva, in kot telo, ki razmišlja. Um je pri tem samo ovira, saj želi vse razčleniti in razložiti v okviru materialnega sveta. Znanje brez vedenja, ki nastane le v izkušnji, nam je pri tem včasih bolj ovira kot pomoč.

Karmična diagnostika

Svoje delo sem gradil okoli karmične diagnostike, ki je tako rdeča nit te knjige. Obiskovalcem predavanj in bralcu skušam približati idejo karmične diagnostike, po kateri je vse, kar se posamezniku dogaja, odsev njegove notranjosti in s tem naravne potrebe po duhovnem zorenju.

Najpomembnejše sporočilo bralcu je, da je najboljša preventiva pred boleznijo najprej brezpogojno sprejemanje sveta takšnega, kot je, s stalno povezanostjo z duhovnim svetom – ali prek osi sveta ali kako drugače – in z zavedanjem, da bivamo v svetu dvojnosti. S preventivnim delovanjem lahko človek zase naredi največ. Duhovno bomo napredovali, če se bomo trudili biti ozaveščeni ter bomo skušali razumeti in se osvoboditi podedovanih, prevzetih in pridobljenih napačnih prepričanj. Izogibajmo se krivičnih stereotipov!

V primeru hudih bolezni, kot je na primer rak, si zagotovimo celostno zdravljenje. Zdravimo torej poleg telesa tudi morebitne travme minulih življenj in poiščimo dobre ter srčne strokovnjake.

Knjiga je razdeljena na šest področij, tako kot je bil razdeljen tudi cikel predavanj v Cankarjevem domu. Namenjen je bil tistim, ki so se namenili ozavestiti svoje notranje bivanje, zanje pa je bilo to še uganka. Ozaveščanje nas vedno spremeni in nam omogoči spremembe. Čas, v katerem živimo, je zelo naporen, saj od nas zahteva veliko prilagajanja in prizadevanja za ohranjanje kakovostnega življenja. Da bi bili življenju kos, je nujno, da spoznamo, kaj nas omejuje, kje še imamo potenciale in kako jih razviti.

Prvo, kar je treba sprejeti, je celostni pogled na življenje, kar pomeni razumevanje, da smo telesna, energijska in duhovna bitja. Nujno je razumevanje, od kod prihajamo, ohranjanje smisla življenja in razumevanje prepleta telesnega, umskega in duhovnega v nas.

Knjiga, ki vam jo ponujam v šestih medsebojno povezanih poglavjih, ponuja možnost postopnega ozaveščanja vzrokov za težave na posameznih ravneh in področjih našega življenja. Vsako poglavje je tudi celota, ki deluje po hologramskem načelu, vsak del vsebuje informacije celote. Reševali bomo tako specifične kot celostne težave. Na koncu vsakega dela vas vodim skozi tako imenovani proces aktivnega razreševanja vzrokov (proces transformacije). CD, ki je priložen knjigi, vam bo lahko v pomoč, da boste začutili moč skupinskih energij in mojih neposrednih napotkov.

V prvem poglavju se bomo seznanili z možnostjo, kako lahko spremembe dosežemo najprej ob pomoči terapevta, potem pa tudi sami. Razlagam osnovne pojme energijskega delovanja. Razbijam tabuje in duhovnost postavim na Zemljo, v vsakdanje življenje. Kar se je doslej zdelo nemogoče, bo postalo mogoče. V procesu bralca vodim do zavedanja, kako se odpreti za energije in jih znati uporabiti. Učim, kako vzpostaviti os sveta in vzdrževati višjo raven energije.

V drugem poglavju se bomo soočili s svojim prihodom na svet. Podoživeli bomo svoje rojstvo, kar nam bo omogočilo razumeti in sprejeti starše ter okolje, v katerega smo se utelesili. Razmislili bomo, kako smo sprejeti v svoje življenje. Skozi vodeni proces bomo ozavestili štiri faze poroda, sprostili morebitne travme ali energijske blokade, ki nam ne dovolijo polneje zaživeti. V vodenem procesu vas bom vodil od časa vašega spočetja, bivanja v maternici do prihoda na svet.

V tretjem poglavju se bomo seznanili z vplivom primarne družine in okolja na naše življenje. Spoznali bomo vzorce, po katerih je delovala naša družina v obdobju, ko smo nekritično, popolnoma odprti vpijali vse vzorce delovanja družine. Ti vzorci so zaznamovali naš način delovanja v odraslem obdobju.

Razumevanje lastnih družinskih vzorcev nam bo omogočilo, da se skozi vodeni proces osvobodimo nepotrebnih in preživetih načinov delovanja ter se programiramo za nov način življenja. Razrešili bomo težave s starši, brati, sestrami. Vse družinske člane bomo pravično postavili v družinski energijski matrici in se osvobodili omejujočih vzorcev prednikov.

V četrtem poglavju se bomo ukvarjali s partnerskimi odnosi, ki nam prinašajo najbolj travmatične in boleče izkušnje. Pogosto smo ujeti v odnos, ki ga ne moremo in ne znamo niti razrešiti niti prekiniti. Spoznali bomo razloge, zaradi katerih so partnerji včasih nekompatibilni. Ker otroci zavzemajo vidno mesto v naših življenjih, je pomembno razumeti, zakaj dobimo take in take otroke ter kaj nas ti učijo. Vodeni proces lahko prinese veliko olajšanje in tudi marsikomu pomaga k odločitvi.

V petem poglavju se bomo ukvarjali z vsemi drugimi odnosi, saj prav vsi močno vplivajo na naše življenje in prinašajo ali odnašajo srečo ter zadovoljstvo. Spoznali bomo, kako in koliko odnosi vplivajo na našo poslovno uspešnost; kako vplivajo na energijske blokade, telo in zdravje. V vodenem procesu bomo ozavestili lastne napake in ustvarili plodna tla za boljše življenje in delovanje v družbi.

V zadnjem, šestem poglavju bomo povezali dosedanja spoznanja in razmislili, kako postati uspešnejši v poslovnem življenju, si ustvariti boljše sobivanje z najbližjimi, dosegati boljše športne rezultate. Spoznali bomo modele, po katerih delujejo tako družine, podjetja, športne ekipe kot tudi večje skupine ljudi, vključno z državo in civilizacijo. V vodenem procesu vas bom popeljal v hologram prejšnjega ali enega od prejšnjih življenj, pogledali boste film prejšnjega življenja, razrešili blokade in si povrnili ujeto energijo. Hodili bomo po robu znanega, za kar nas družba ni pripravila. Čas je, da v življenju obrnete nov list.

Želel sem biti čim razumljivejši in čim jasnejši ter podati uporabno sporočilo tako zdravnikom in terapevtom naravnega zdravljenja kot tudi obolelemu z določeno diagnozo in njegovim svojcem. Bolan človek naj najprej skuša čim bolj verodostojno ugotoviti naravo svoje bolezni, nato pa naj razmisli, kaj lahko naredi za izboljšanje stanja. Prizadeva naj si najti različno vrsto pomoči in dobre strokovnjake. Pri tem vam želim veliko sreče, predvsem pa preudarnosti. Upam, da boste začutili, h komu se obrniti, kajti drugemu lahko zdravilci pomagajo na področju, na katerem sami nimajo težav, ali pa so jih pri sebi že reševali. Bolni, vzvišeni, samovšečni zdravniki ali zdravilci, prepričani o svojem prav, so za bolnega lahko škodljivi.

Ta knjiga ni niti absolutna resnica niti skrivni nauk. Premišljeno sem izbiral besede, skušal sem biti nadvse odgovoren pri predajanju znanja in pomagati iz zagate zdravilcem ter bolnim. Z odprtim srcem in pogumom pomagamo sooblikovati lepšo prihodnost tudi prihodnjim rodovom.

Knjigo Spreminjamo sebe, spreminjamo svet lahko naročite tukaj.

Marjan Ogorevc

2 thoughts on “Knjiga spreminjamo sebe, spreminjamo svet

  1. Sijajna knjiga, ki jo toplo priporočam, še posebej s praktično nadgradnjo v obliki nepozabnih Marjanovih predavanj oziroma delavnic.

  2. Ali veste kaj v primerjavi Delta frekvence valovanja možganskih valov ( miselni impulzi ) : Z E N stanju našega Duha oz. Nad – Zavesti ( Božanska Zavest, Božanski Duh ) ? Kaj se zgodi s tem človekom kateri osvoji to izvorno v sami – svoji kali zatrto in potem skozi recimo 25 let dolgo ( ali kratko ) časovno Epoho – celo to zadevo dobesedno I Z Ž A R I na plano, v vse obstoječe dimenzije tega prostor ‘ čas ter iz zven vseh omejitev ? Lp – Robert

Leave a Comment