Čas volitev

Moje področje ni politika, vendar pa se bližajo predsedniške volitve, pa vseeno malo spremljam ta »cirkus« in v predvolilnem boju smo in bomo še velikokrat slišali samo kaj bi morali, kaj bi bilo potrebno. Tako sedanji predsednik kot tudi ostali kandidati na ključna vprašanja nimajo jasnih stališč, saj tvegajo da se bodo zamerili enim ali drugim, še hujše v mednarodnih merilih kot je na primer referendum v Kataloniji.

Kaj bi morali in kaj bi bilo potrebno znamo vsi. Jaz bi rad slišal od kandidatov: »To bom jaz naredil, če pa ne, bom odstopil«. In da potem nekdo zares odstopi. Če pa že kateri od kandidatov za predsednika pove kaj bo on naredil, pa govori kot da se ne bi zavedal kaj lahko predsednik države lahko sploh naredi, do kod sežejo njegove kompetence. Meni gre kar na smeh ko jih poslušam, saj je vse skupaj bolj podobno farsi in ustvarjanju megle. Dokler je bil kandidat Zmago Jelinčič, smo se vsaj nasmejali njegovim izjavam in je cela zadeva imela čeprav negativen, vendar pa vseeno nek naboj.

Izjave kandidatov me spominjajo na izbor za mis Univerzum, ko izbrana misica celemu svetu pove kaj bo ona naredila, da bo svet drugačen kot je in za kaj se bo zavzemala, v resnici pa nima nobene moči in  nobenega vpliva, saj je le lutka, ki jo močni in vplivni izrabijo za svojo promocijo. Izrazito strankarsko opredeljeni kandidati za predsednika si drznejo govoriti floskule kot: »zavzemal se bom za vse državljane, bom predsednik vseh«. To je samoumevno in se od predsednika pričakuje. To primerjam z floskulo, ko športnik prizna da sodniki niso videli, da pa je on naredili napako in dobi nagrado za fer play. Za kaj takega ni potrebna nagrada, saj je takšno dejanje samoumevno. Kot da prejšnji predsednik ni bil predsednik vseh. Razmišljam ali se hecajo ali pa preprosto mislijo, da so državljani butasti in se ne spomnijo več kako so se v preteklosti zavzemali samo za svoje, za leve ali desne in kako so gradili svoje politične kariere na temelju obsojanja in ocenjevanja druge strani.

Stara modrost pravi: »Volk dlako menja, svojo naravo pa ne«.

Iz arhiva sem privlekel kolumno, ki sem jo pred davnimi leti pred volitvami napisal za zelo dobro mariborsko revijo 7 dni. Še danes ne morem dojeti zakaj so tako uspešno in pri bralcih priljubljeno revijo kar ukinili. Zdi se mi, da je napisana kolumna še danes aktualna, zato vam jo ponujam v branje.

Bralec revije mi je postavil vprašanje:

Kaj menite o temu, da kandidati samo obljubljajo. Slišimo velike besede, tudi takšne, ki nimajo realnih možnosti za uresničitev, a kandidati to vedo. Sprašujem se, če lahko spijo, ko pa se zavedajo, da lažejo.

Franc, Maribor

Demokracija se ne zgodi čez noč. V nekdanjem režimu s tem navadni državljani res nismo imeli težav; že vnaprej je bilo določeno, kdo bo izvoljen. Volitve so bile farsa, pravzaprav je manjkal samo še prostor na volilnem lističu, kamor bi se volivec podpisal. Tak način se nam je večini zdel povsem normalen, mene osebno ni motil. Stopnja demokracije pri nas po dvajsetih letih ni kaj dosti napredovala, a že to, da nam ni več vseeno, koga bomo volili, je napredek; opažam, da je  v ljudeh pomemben občutek, da imajo izbiro. Pred dnevi so volili v Afganistanu. Fotografije prikazujejo tudi zakrite ženske na volišču, sumim tudi, da je morda veliko nepismenih, ki so politično moč podelili neznancu. Razmišljal sem tudi, kako volitve dojemajo tisti narodi, ki so še vedno vajeni plemenskega načina vodenja, in kako, z objektivnega stališča, plemenska ureditev morda ni nič slabša od zahodne »demokracije«, če ne drugega, natančno vedo, kdo jih bo vodil.

Imamo občani med kandidati res možnost izbrati takega, katerega program sledi našim politično-socialnim stališčem? Prave izbire, si upam trditi, gotovo nimamo, in dvomim, da je veliko takih, ki so v svojo izbiro kandidata povsem prepričani. Očitno izbiramo boljšo možnost od slabše. Nad tem pa se je treba resno zamisliti. Pred desetletji smo volili zato, ker smo se bali »sankcij«, volitve so bile obveza in dolžnost, danes mnogi ne gredo na volišče, saj enostavno med kandidati ne najdejo nikogar, ki bi mu zaupali svoj glas.

Lokalne volitve so nekoliko bolj dinamične; vsak od nas osebno verjetno pozna vsaj enega kandidata. Pozna ga po aferah, kazenskih prijavah, dokazanih kaznivih dejanjih, redko po uspešni poklicni karieri, še redkeje po uspešni politični karieri – volilni boj je umazan in na dan se privleče vse maslo, ki ga imajo kandidati na glavi. Kolikokrat slišim koga reči, da bi bil ta in ta človek primeren za župana, nato nekdo drugi pripomni, da kdor je pameten in sposoben, se ne bo podajal na pot županovanja, ki je tako ali tako vnaprej izgubljen boj. Pa naj si potem mislimo, kar si hočemo. Ni čudno, da primanjkuje novih obrazov, mlajših politikov, nestrankarsko opredeljenih (če to sploh obstaja, saj vsak potrebuje za uspeh podporo ene ali več strank), tistih, ki jih v politiko žene prvinska potreba, da nekaj spremenijo na boljše, in ne plitvi osebni interesi. Na tem mestu pa se moje razumevanje politike konča, začne pa se razmišljanje, kot bi rekli, poštenjaka z zdravo kmečko pametjo. Namreč obsojanja vredno je dejstvo, da se na volitvah pojavljajo kandidati, ki obljubljajo marsikaj, pa jim je bilo dokazano, da so, recimo, utajili davke, zlorabili položaj vodilnega v podjetju, bili osumljeni korupcije itd. Volivci se pogosto odločamo glede na pripadnost ali simpatiziranje s stranko. Kar seveda ni nič narobe, če tudi s kandidatom ni nič narobe.

Ko pa pogledam globlje, pa si moram priznati, da nam načelujejo natanko takšni ljudje, kakršne si zaslužimo. Obstaja skupna zavest naroda ali države, poznamo kolektivno zavest, kolektivno pripadnost, skupno biopolje nacionalne države; vse to niso prazne fraze, so pojmi, o katerih moramo resnično razmisliti. In prav ta skupna zavest državljane usmerja k izbiri na volitvah, oblikuje profil politikov, ki so odraz nas državljanov in so natančna preslikava tega, kar nosimo v sebi. Če na primer večina ljudi še vedno misli, da je zamolčana dejstva treba tolerirati, ker bi nam njihovo razkritje utegnilo škoditi, ne moremo istočasno od politikov zahtevati, da so drugačni. Mali človek laže o majhnem premoženju, tajkun o velikem; kje je tu razlika? Podobno je glede utaje davkov; utaja je utaja, ne glede na to, ali gre za velike ali manjše vsote, s to razliko, da so posledice prvih večje. In s to razliko, da večina ljudi, ki so brez premoženja, niti ne ve, kako bi razpolagala z milijonskimi vsotami. Zdaj si pa zamislimo, da priložnost v občinskem svetu ali državnem zboru dobi nekdo, ki je prej živel znotraj majhne skupnosti in odločal le v okviru družine. Nenadoma se znajde z močjo v rokah, brez naučene diplomatske spretnosti, ob priložnostih mimogrede in brez dela zaslužiti nekaj denarja …  Nenadoma dobi priložnost, da počne vse tisto, kar je opazoval le od daleč.

Danes je profil politika, pa tudi spomin na njegovo delovanje, skoraj obvezno povezan z aferaštvom ter sumi o delovanju na meji zakona, in kar je najbolj sporno, z lažmi. Redki so obdani z zaupanjem, ki pa ga tudi nosijo v sebi. Ker vse, kar politiki počnejo in govorijo, bi moralo biti v korist nas, posameznikov, države, družbe, okolja, narave, … Najbolj težko pa je preceniti odločitve, ki so globalno dobre za vse in bodo dobre tudi čez sto let. To zmorejo modri in osebnostno ter duhovno razviti politiki. Je potem tisti rek, da cilj opravičuje sredstva, dober? Dvomim! Je mogoče dopustiti, da o naši sedanjosti in prihodnosti odloča peščica ljudi, ki jim je mar le lasten žep? Nikakor! Zato bo politika dosegla svoj namen takrat, ko bomo vsak pri sebi naredili spremembo in v javne ustanove poslali ljudi, ki bodo delovali s srcem in z dušo.

Marjan Ogorevc, bioterapevt

2 thoughts on “Čas volitev

  1. Pozdravljeni!

    Popolnoma se strinjam z vsebino in vašim razmišljanjem.
    Žalostno je to, da gredo v politiko ljudje, ki niso uspešni v gospodarstvu, pač pa je pomembna pripadnost neki politični opciji oz. ideologiji.
    Se tudi strinjam, da je stanje v državi odraz kolektivnega nivoja ljudstva in tu vidimo, da nam še manjka razgledanosti in dojemanja, kdo sploh je lahko politik, ki odloča o usodi ljudstva.
    N.pr. če nam ni noben kandidat v redu,, kaj potem? Ali iti vseeno na volitve in izraziti na lističu, da ni noben kandidat moj kandidat?

    Želim si, da bi doživela v mojem času , da bi se, kot se samo vsake toliko časa, pojavila osebnost z karizmo, velik človek, ki bi imel moč, da naredi vse kar je le najboljše za cel narod, da bi se pravičneje določil tisti minimum dohodka slehernemu državljanu, da lahko preživi človeku dostojno življenje.
    Poleg tega je potrebna stroga ločitev države in cerkva. Naj bo ideološka opredelitev bolj intimna zadeva, do katere naj ima sleherni pravico, vendar to ostaja le njegova intimna, osebna pravica in ni dovoljena kakršnakoli zloraba ideologije za kršitev osnovnih človekovih pravic.

    Če se že tako vehementno nekateri politiki /manipulatorji za svojo osebno korist/ sklicujejo na krščanske vrednote, potem naj se držijo le ene zapovedi: Ne naredi drugemu to, česar si ne želiš, da naredijo tebi.

    Poleg tega je še en hud problem človeštva: Bogastva je dovolj za vse, revežev ne sme biti. Če pa so, kar se pri nas načrtno dogaja že zadnjih 30 let, pa je uničen srednji sloj, vse je neka piramida, vedno več bogastva se kopiči pri peščici izbrancev(samooklicanih, ob pravem času na pravem mestu), navzdol pa vedno bolj množična revščina kar večine prebivalstva.
    Dokler je tako, za mene ni pravi prav noben politik.
    Kot ste omenili v vaši kolumni, tako se jaz sprašujem ves čas te naše zlate osamosvojitve.
    Ali se je našel junak v parlamentu ali kjerkoli v javni sferi, ki je pokončno odstopil s svoje funkcije zato, ker to ni to, kar so pred volitvami obljubljali.
    Zame imajo prav vsi, od prvega do zadnjega nezaupnico in če bi bilo dovolj kritične mase, bi enostavno večinsko zignorirali volitve nasploh, pa naj vladajo, če imajo komu.
    Mogoče bi se potem speča Trnuljčica narodove zavesti prebudila, udarila po mizi in zahtevala, in ne le živela v upanju na boljše čase od volitev do volitev. Čas zemeljskega življenja pa se izteka, za ene na vseh mogočih otokih in jahtah, za rajo pa na mrazu, pomanjkanju, deložacijah za dolg okrog 100,- ali nekaj več EURov.itd.

    Hvala za tako domovino! Jaz si je nisem želela.

    Pa nisem še revež. ampak težko gledam revščino okrog sebe in to ni prav. Jutri bomo reveži skoraj kar vsi Slovenceljni.

    S spoštovanjem vas lepo pozdravljam!

Leave a Comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.