Od probiotične juhe do usodnih odločitev za človeštvo
V tem predvolilnem času, ko smo vsakodnevno bombardirani s kratkoročnimi obljubami in političnimi gesli, se mi zdi pomembno, da se za trenutek ustavimo in pogledamo širšo sliko o vprašanju razvoja življenja na Zemlji. Kot bioterapevt sodobne karmične diagnostike na svet ne gledam le skozi lečo fizikalnih dokazov, temveč skozi prepletanje energije, informacij, zavesti in mitov. Čeprav nisem znanstvenik v uradnem pomenu besede, je razumevanje našega izvora ključno za razumevanje naše prihodnosti. Razvoj življenja je tema, s katero se človeštvo ukvarja, odkar se je prvič zazrlo v zvezdno nebo in se začelo spraševati o svojem obstoju. Skozi zgodovino so se pojavljale različne razlage, od tistih, ki temeljijo na biologiji, kemiji in astronomiji, do tistih, ki so bolj spekulativne ali izhajajo iz interpretacij starodavnih mitov.
Zgodovinsko gledano so se razmišljanja o razvoju in spreminjanju živih bitij pojavila že dolgo pred Charlesom Darwinom. Georges-Louis Leclerc je že v 18. stoletju predpostavil, da se vrste lahko spreminjajo pod vplivom okolja, Erasmus Darwin pa je vizionarsko razmišljal o skupnem predniku vsega živega. Prvi celovitejši poskus razlage evolucije je podal Jean-Baptiste Lamarck, ki je verjel v dedovanje pridobljenih lastnosti. Čeprav danes vemo, da se fizične spremembe, pridobljene v času življenja, ne zapišejo neposredno v naš genski kod, je bila njegova ideja o prilagajanju organizmov ključna za kasnejši preboj. Pravi prelom je nato prineslo 19. stoletje s teorijo naravne selekcije, ki sta jo neodvisno razvila Darwin in Alfred Russel Wallace. Darwinova knjiga o izvoru vrst je postavila temelje sodobne biologije, ki so jih v 20. stoletju dopolnila še spoznanja Gregorja Mendla o genetiki, kar je privedlo do moderne evolucijske sinteze.
Poleg evolucije vrst znanstvenike že od nekdaj zanima vprašanje abiogeneze – kako je življenje sploh nastalo iz nežive snovi. Sodobna znanost predpostavlja, da se je to zgodilo v t. i. probiotični juhi na mladi Zemlji pred približno štirimi milijardami let. Pod vplivom ekstremnih pogojev, kot so vulkanska aktivnost, strele in močno UV-sevanje, so se preproste molekule začele povezovati v kompleksnejše organske spojine, kot so aminokisline in lipidi.
Čeprav so ti procesi v laboratorijih delno ponovljivi, ostaja dokončen odgovor o prvem koraku v življenje še vedno na ravni hipoteze. Kot bioterapevt v tem vidim nekakšen "verski element v znanosti". Ko znanost ne more nečesa neizpodbitno dokazati, a vseeno vztraja pri določeni smeri, gre v bistvu za vero v materialistični model sveta. Ena takšnih teorij je RNA svet, kjer naj bi molekule RNA hkrati shranjevale informacije in delovale kot katalizatorji, dokler se niso zaprle v lipidne membrane in tvorile prvih protocelic.
Vendar pa obstajajo tudi druge poti. Hipoteza panspermije predlaga, da življenje morda sploh ni nastalo na Zemlji, temveč je prišlo iz vesolja. Organske molekule ali celo mikroorganizmi bi lahko potovali na meteoritih ali kometih in tako zasejali naš planet. Nekateri znanstveniki, med njimi soodkritelj strukture DNA Francis Crick, so šli še dlje in razmišljali o usmerjeni panspermiji, kjer bi napredna zunajzemeljska civilizacija namenoma razširila življenje po galaksiji. To nas pripelje do alternativnih teorij o starodavnih astronavtih in bitjih, kot so mezopotamski Anunnaki. Po teh interpretacijah naj bi napredna bitja v preteklosti genetsko posegla v razvoj človeka, morda zato, da bi ustvarila delovno silo ali pospešila našo evolucijo. O teh vprašanjih sem podrobneje pisal v svoji knjigi Nisem s tega planeta, kjer raziskujem povezave med mitologijo in gensko manipulacijo v pradavnini. Čeprav uradna arheologija te ideje zavrača, ostajajo vprašanja o nenadnem skoku v človeški inteligenci in kompleksnosti naše DNA še vedno odprta.
Zanimiv pogled na razvoj življenja kot proces naraščajoče kompleksnosti je v oddaji Na rubu znanosti podal prof. dr. Goran Šarić. Kot teolog in zgodovinar z izjemno širokim obzorjem razvoj vidi skozi več stopenj: od kozmične in kemijske evolucije, ki sta ustvarili pogoje za biološki razvoj, do današnje tehnološke stopnje. Vse se je začelo z Velikim pokom pred 13,8 milijarde let, ko so nastali osnovni fizikalni zakoni. V notranjosti zvezd so se skovali težji elementi, ki so po eksplozijah supernov postali gradniki planetov in naših teles. Življenje torej ni naključje, temveč rezultat dolgotrajnega zgoščevanja energije v snov in snovi v zavest. Človek v tem procesu predstavlja posebno točko, saj je prvi organizem, ki je sposoben reflektirati svoj izvor in potencialno usmerjati lastno prihodnjo evolucijo.
Tukaj pa pridemo do ključnega razpotja, na katerem stoji sodobno človeštvo in o katerem v svojih delih, kot je "Homo Deus", pretresljivo piše Yuval Noah Harari. Harari opozarja, da se človek s pomočjo biotehnologije in umetne inteligence spreminja v nekaj novega v bitje, ki si lasti božanske moči ustvarjanja in uničevanja. Po njegovem mnenju bi se lahko človeštvo v prihodnjih stoletjih razdelilo na biološke kaste, kjer bi peščica bogatih s pomočjo genskega inženiringa in kibernetičnih izboljšav postala dejansko nadčloveška, medtem ko bi preostanek populacije ostal "nepotreben" v smislu ekonomske in vojaške moči. Ta vizija "Homo Deusa" temelji na predpostavki, da je organizem le algoritem, ki ga je mogoče dešifrirati, nadgraditi ali celo preseliti na drug medij.
Vendar pa obstaja še druga smer razvoja, ki je po mojem mnenju veliko bolj plemenita in človeka vredna. To je pot, ki jo je opisal indijski filozof in jogi Šri Aurobindo. Njegova vizija nadčloveka nima nobene zveze z robotskimi deli ali genskimi laboratoriji, temveč s korenito notranjo preobrazbo zavesti. Aurobindo verjame, da evolucija še ni končana in da je današnji mentalni človek le prehodna oblika. Naslednji korak je spuščanje višje, supramentalne zavesti v človeško telo in materijo. Do tega stanja se ne razvijamo s pomočjo čipov, temveč z uporabo duhovnih tehnologij, kot so joga, meditacija in nesebično služenje. Ta višja raven zavesti se v človeka spusti sama po sebi, ko smo nanjo pripravljeni, ko s trdim delom na sebi odpravimo nizke instinkte, kot so agresija, tekmovalnost, vzvišenost in obsojanje. Ko prenehamo hlepeti po oblasti in kopičenju bogastva ter začnemo resnično spoštovati naravo in sočloveka, ustvarimo prostor za nekaj večjega. Za to perspektivo se osebno zavzemam, saj verjamem v moč človeškega duha, vendar se mora vsak posameznik sam odločiti, ali jo sprejme. Tak razvoj se ne zgodi pasivno; zahteva aktivno delo na odnosih, sodelovanju in predvsem na lastni notranji tišini.
Druga pot, ki je trenutno veliko bolj oglaševana in v katero mnogi ljudje nezavedno drsijo, pa je transhumanizem. Ta smer obljublja bližnjico do "popolnosti" brez potrebe po duhovnem očiščenju. Transhumanizem nam nudi podobo človeka kot hibrida, ki je tesno povezan z računalnikom in robotiko. Obljubljajo nam neomejen spomin, hitro učenje prek neposrednih možganskih vmesnikov in na koncu celo preselitev naše zavesti v robotsko telo ali oblak. V tej perspektivi bi postali nesmrtni, saj bi lahko svoje dele poljubno menjali in regenerirali.
Vendar se moramo vprašati: kaj ob tem izgubimo? Če našo zavest preselimo v stroj, ali smo to še vedno mi? Transhumanizem nas vodi v življenje "v roju", podobno čebelam, kjer se posameznik odpove svoji individualnosti in svobodi odločanja v zameno za varnost in učinkovitost. To je pot za lenuhe duha, saj obljublja, da bodo drugi kot je znanost, elite in algoritmi poskrbeli za vse. Dovolj je le, da ste poslušni. Ta model že vidimo v nastajanju v t. i. pametnih mestih, kjer vseprisotni nadzor spremlja vsak vaš korak, vašo porabo in celo vaše socialne stike, kar se že dogaja v nekaterih delih Kitajske. To je svet Matrice, kjer je človek le baterija ali podatek v velikem sistemu. Več o tem v moji knjigi Izhod iz matrice.
V tej viziji transhumanizma se skriva velika nevarnost izgube človeškosti. Napredno bitje, ki bi nastalo na tak način, bi sicer imelo večjo moč in fizične sposobnosti, vendar bi ostalo brez duše, brez empatije in brez tiste pristne povezave z virom življenja, ki nas dela ljudi. Postali bi ujetniki ene ideologije, ene svetovne vojske in ene banke in podrejeni enemu voditelju ali algoritmu, ki bi določal, kaj je prav in kaj narobe. To je popolna predaja individualne svobode v zameno za iluzijo moči.
Pred volitvami je še posebej pomembno razumeti te trende. Vsaka vlada, država in celo religiozna institucija si po svoji naravi prizadeva za čim več regulative, predpisov in kontrole. Moč institucij raste takrat, ko so ljudje omejeni in odvisni od zunanjih odločitev. Svoboda se v takšnem sistemu hitro skrči le na vprašanje, ali sprejmeš vsiljena pravila ali ne. Če jih ne, sledijo sankcije, stigmatizacija v medijih in postopno izločanje iz družbenega življenja. To smo v zadnjih letih že močno občutili in trend tega po svetu se s prebujanjem skrajne desnice povečuje. Sistemski nadzor se ne uvaja zaradi naše dobrobiti, temveč zaradi stabilnosti tistih, ki vladajo.
Zato vas ob koncu tega razmišljanja vabim, da premislite o lastni vlogi v tem evolucijskem procesu. Razvoj življenja ni le zgodba o preteklosti, temveč je aktivna izbira naše sedanjosti. Ali bomo izbrali pot Šri Aurobinda in delali na svojem duhovnem prebujenju, kjer bomo postali svobodna, ljubeča in neodvisna bitja, ali pa bomo nasedli obljubam transhumanizma in postali hibridi v tehnološkem zaporu? Evolucija se ne bo ustavila, vprašanje je le, ali bomo v njej sodelovali kot zavestni soustvarjalci ali kot pasivni podložniki novega svetovnega reda. Odločitev je v rokah vsakega posameznika, vendar časa za odlašanje ni več veliko. Aktivacija, delo na sebi in sodelovanje z ljudmi podobnih vrednot so edina pot, ki vodi v resnično svobodno prihodnost.
Marjan Ogorevc, bioterapevt
