Inteligenca – med umom in zavestjo

Ko govorimo o inteligenci, večina ljudi najprej pomisli na inteligentne posameznike, na tiste z visokim inteligenčnim kvocientom (IQ), sposobnostjo hitrega razmišljanja, analize, logike, ali pa na znanstvenike, filozofe in tehnološke inovatorje. Toda ali je to res vse, kar je inteligenca? Poznam ljudi z visokim IQ-jem, ki so geniji in zelo sposobni v svojem poklicu, a popolnoma nesposobni v zasebnem življenju, včasih celo asocialni, nesrečni in njihovo življenje je brez smisla. Znano je, da Steve Jobs ni iskal sodelavcev po izobrazbi, ampak po inteligenci. Po njegovem mnenju so inteligentni tisti, ki se nahajajo na vrhu stolpnice in vidijo širše. Oni drugi so lahko izobraženi, sposobni na svojem ozkem področju, se pa nahajajo zaprti v »škatli« znanosti, ki je dogmatska, in vidijo samo omejen del celote.

Kje je tu umetna inteligenca? V resnici se ne bi smela imenovati umetna inteligenca, ker je samo intelektualna. Spada bolj med izobražene, ker zajema za svoje delovanje podatke na horizontalni ravni v okviru znanstvenih dogem in materialistične paradigme. To je razumljivo, saj so jo ustvarili znanstveniki. Verjetno nikoli ne bo imela podatkov iz vertikalne ravni iz zavesti, da bi postala inteligenca.

Kaj je inteligenca?

V osnovi je inteligenca sposobnost reševanja problemov in prilagajanja okolju. V sodobni psihologiji obstaja več definicij, najpogosteje pa inteligenco povezujemo z umskimi sposobnostmi: razumevanje, učenje, presoja, sklepanje, ustvarjanje. A ta klasični pogled je omejen, saj ne upošteva dovolj dejstva, da je človek telesno, energijsko in predvsem duhovno bitje. Inteligenca je mnogo širši pojav, saj vključuje tudi čustvene, socialne, telesne, ustvarjalne in duhovne dimenzije. Človek ima v sebi naravno potrebo po združenju z duhovnimi dimenzijami.

Howard Gardner je definiral več vrst inteligenc: logično-matematično, lingvistično, glasbeno, prostorsko, telesno-kinestetično, medosebno, znotrajosebno in naravoslovno. Kasneje so raziskovalci začeli govoriti tudi o čustveni inteligenci (Daniel Goleman) in duhovni inteligenci (Danah Zohar).

Danah Zohar, britanska pisateljica in predavateljica (rojena v ZDA), združuje kvantno fiziko, filozofijo, psihologijo in teorijo vodenja. Znana je po uvajanju konceptov kvantne in duhovne inteligence (SQ) ter po tem, kako lahko ti principi pomagajo pri vodenju, organizacijah, poslovanju in osebnem razvoju. Napisala je veliko knjig, v slovenščino pa sta prevedeni Duhovna inteligenca in Duhovni kapital: bogastvo, od katerega lahko živimo. Po njenem mnenju je inteligenca sposobnost delovati iz duše, iz notranjih etičnih načel, z občutkom za smisel in povezavo z nečim večjim od sebe (zavestjo ali božanskim). Zohar govori tudi o kvantnih voditeljih, o ljudeh, ki ne vodijo z močjo ega ali analitičnega razuma, temveč z integriteto, empatijo in sposobnostjo zaznavanja širše slike. Ti voditelji delujejo iz polja enosti ali zavesti in povezanosti, ne pa iz ločenosti, ki je značilna za klasični mentalni um. Tudi politike bi si želeli takšne, žal jih vsaj jaz ne vidim nikjer.

Inteligenca ni le stvar možganov

Ljudje običajno razumemo inteligenco kot produkt možganske aktivnosti, kot da je um neka »tovarna«, ki s pomočjo živčnih povezav proizvaja misli in rešitve. To je podobno, kot če bi rekli, da televizija proizvaja program. Moja spoznanja, kot bioterapevta, so drugačna. Možgani niso ustvarjalec zavesti, temveč njen sprejemnik in dekoder. So kot Wi‑Fi usmerjevalnik, ki iz zavesti in narave prejema informacije.

Zavest ni produkt možganov, ampak obstaja neodvisno od njih, je del neskončne zavesti. Možgani le »prevzamejo signal« iz kvantnega polja, iz univerzalne zavesti (Wi‑Fi), in ga skozi filtre zaznav (pet čutil), podzavestnih programov, ki temeljijo na prepričanjih, čustev, memoriranih izkušenj in bioloških vzorcev, interpretirajo. Na podlagi tega sestavijo naš odziv na dano situacijo. Metaforično so kot GPS, ki mu naložimo, da nas odpelje na določen kraj: preračuna in poda rešitev. Če kje narobe izstopimo na krožišču, ponovno preračuna. Podobno, ko Dončić dobi žogo, možgani na podlagi vseh parametrov, ki jih zaznava v igri, preračunajo in mu podajo rešitev. Uspešnost igralcev je odvisna tako od telesnih sposobnosti, povezanosti z zavestjo, kot od hitrosti »preračunavanja« njegovih možganov. Zavestno temu ne moremo slediti, saj je naš intelektualni um oziroma zavestni del možganov prepočasen. Vse se odvija avtomatsko na podzavestni ravni.

Zavest in informacija

Zavest je izvor vsega, kar obstaja, kot najvišja inteligenca in primarni temelj bivanja, in vsebuje vse naravne zakone in implicitno urejenost, iz katere se »in-formira« materialni svet. V tem pomenu in-formacija ni zgolj podatek, temveč akt prenosa strukture organiziranosti iz zavesti v materijo, je proces iz nerazvidnega (implicitnega) v razvidno (eksplicitno). Informacija brez – pa je prenos na materialni ravni in je podrejena in-formaciji. Tesla je obelodanil, da zamisli za svoje izume dobiva iz višjih ravni, iz zavesti. Mentalno se je povezal z določeno dimenzijo in tam dobesedno snel informacije. Temu lahko rečemo mentalni naslov, na katerega se povežemo. Predlagam, da tisti, ki ste presegli ujetost v materialistično paradigmo, sami poskusite v stanju meditacije ali praznine vzpostaviti mentalno povezavo v zavesti. Na primer: povežite se z energijami samozdravljenja ali česa drugega. To ni za vsakega, ampak samo za tiste, ki niso več ujeti v verske in znanstvene dogme.

Na Zemlji se informacija nato horizontalno širi. Koliko te in-formacije lahko posameznik sprejme, pa je odvisno od njegove stopnje povezave z zavestjo. Teologi bi rekli: z božanskim. Bolj ko je naša individualna zavest čista, manj ko delujemo iz ega, globlja je ta povezava. Več informacij prejmemo neposredno iz izvora in ne zgolj preko intelektualne obdelave, ki je sekundarnega pomena.

Pogoji za povezavo z zavestjo

Povezava z univerzalno zavestjo ni nekaj, kar bi si lahko preprosto »zamislili«, niti ni rezultat truda uma. Gre za notranje stanje zavesti, ki ga pogojuje naša evolucijsko dosežena raven zavedanja. O tem sem pisal v svojih knjigah Človek, kam greš, Nisem s tega planeta in Izhod iz matrice.

Človek lahko iz polja univerzalne inteligence črpa toliko, kolikor je čist in brez omejujočih prepričanj, brez čustvenih navezanosti, brez jeze, žalosti, ljubosumja, strahu, obsojanja in notranjih konfliktov. Navedene »pridobitve« sodobne civilizacije dušijo pretočnost informacij iz zavesti.

Živali, rastline in čista in-formacija

Tukaj se odpre zanimivo vprašanje: zakaj živali in rastline delujejo tako usklajeno z naravo ter brez napak, brez zmede? Zato, ker nimajo razumske konstrukcije ega, ki bi in-formacije, ki in formirajo (z presledkom) iz zavesti izkrivljala ali blokirala. Narava teži k napredku, k evoluciji, in poskrbi za nadaljevanje vrste. Živali in rastline neposredno prejemajo čisto in-formacijo iz zavesti, saj nimajo uma, ki bi jo presojal, vrednotil, popravljal ali prilagajal. So čisti kanali naravne inteligence. Njihovo delovanje je natančno, sinhrono in usklajeno z naravnimi ritmi. Nagonsko sledijo ciljem narave, kot so preživetje in nadaljevanje vrste, ter evoluciji.

Človek pa je »zapackan«. Ko deluje iz ega in zgolj iz razuma, ne more sprejemati informacij v njihovi čistosti. Um začne razlagati, presojati, racionalizirati in s tem popači izvorni signal. Tisti, ki delujejo zgolj v materialistični paradigmi, ki ne priznavajo zavesti kot primarnega vira, informacije iz polja slabo zaznavajo ali pa sploh ne. Seveda pa so kljub temu povezani, vendar na podzavestni ravni, kar je omejeno. Informacije lahko preberejo v knjigah, a ne bodo občutili njihove resnice, dokler ne dobijo praktične izkušnje.

Metaforično rečeno: človek je televizija, ki prejema signal iz centra, kjer se »proizvaja program«. Če je ta televizija čista, če je njen sprejemnik usklajen, je kot sodobna Android televizija, ki je visoko ločljivostna, barvna, sinhronizirana s sliko in zvokom. Če pa je človek »zapackan«, deluje kot stara črno-bela televizija in z motnjami, slabim signalom in prekinjeno sliko. In namesto da bi popravil sprejemnik, se pritožuje nad kakovostjo oddaje. Krivi »program«, namesto da bi pogledal vase in postal Android televizija.

Ljudstva, ki živijo v naravi, in sodobni človek

Ta razlika se še bolj pokaže, ko primerjamo sodobnega človeka z ljudstvi, ki še živijo v stiku z naravo. Sodobni človek uporablja predvsem logično in verbalno inteligenco, medtem ko staroselska ljudstva uporabljajo intuitivno, čutno in empatično inteligenco ter neposredno povezavo z zavestjo. Njihova religija je animizem, ki pravi, da je Bog v vsem okrog nas, zato ga najdejo v vsem, kar jih obkroža. Za njih je vse sveto. Alejandro Jodorowsky je v svoji knjigi Psihomagija zapisal: »Za svetega človeka je vse sveto, še pasji drek. Za bedaka ni nič sveto.« Za razliko od naše religije, ki je Boga postavila na nebo, kjer brez posrednika ni dosegljiv. Religije pa so si zagotovile službo.

Moje mnenje je, da je inteligenca zavest v delovanju in da je njena najvišja oblika povezana z zavestjo. Inteligenca je narava sama. Vse, kar se razvija v naravi, od rastlin in celic do obnašanja živali, je inteligentno. Ljudje smo toliko inteligentni, kolikor smo povezani z naravo in zavestjo.

Če smo odrezani od nje, uporabljamo le majhen delček možganskega potenciala, predvsem racionalno-logični um. Ko pa se ponovno povežemo z zavestjo narave, začnemo dostopati do informacij, ki presegajo naš individualni um. Metaforično: če delamo na računalniku in imamo Wi‑Fi povezavo, smo uspešni; če nimamo povezave, lahko uporabimo samo tisto, kar je shranjeno v računalniku.

In na koncu: resnična inteligenca ni samo IQ. Resnična inteligenca je sposobnost živeti v sožitju z naravo, razumeti življenje kot celoto ter delovati iz zavesti, optimalno in z najmanjšo porabo energije. Smo inteligentni toliko, kolikor smo povezani z naravnim redom stvari in z univerzalno inteligenco, ki vodi vse od rasti dreves do gibanja galaksij.

Zavest kot vir in matrica obstoja

Zavest je vir in matrica vsega obstoja. Vsebuje vsa pravila igre, vse naravne zakone in vse poti razvoja. Ko se nanjo priklopimo ne le z umom, temveč s srcem in bitjo, začnemo zares živeti inteligentno.
Ko naletimo na problem, možgani kot biološki kvantni računalnik storijo naslednje:
• priklopijo se na zavest in sprejmejo signal iz vira,
• uporabijo senzorne zaznave, podatke s petih čutil,
• vključijo izkušnje iz spomina in naučene vzorce delovanja,
• filtrirajo skozi čustva, prepričanja in podzavestne programe,
• odločijo se, kako odreagirati na izziv.

Zaključek

Resnična inteligenca ni samo IQ. IQ je intelekt in ga razvijamo z izobraževanjem. Najbolj izobraženi so včasih lahko neinteligentni, vendar najbolj uspešni v tem lažnem svetu, v katerem šteje kapital, titule, doktorati; v resnici pa je vse skupaj prazno, brez vsebine. Resnična inteligenca je sposobnost živeti v sožitju z naravo, razumeti življenje kot celoto in delovati iz zavesti. Smo inteligentni toliko, kolikor smo povezani z naravnim redom stvari in z univerzalno inteligenco, ki vodi vse od rasti dreves do gibanja galaksij. Modrost pravi, da je bolje biti malo neumen kot pa malo pameten.

Zavest je vir in matrica vsega obstoja. Vsebuje vsa pravila igre, vse naravne zakone in vse poti razvoja. Ko se nanjo priklopimo ne le z umom, temveč s srcem in bitjo, začnemo zares živeti inteligentno.

Albert Einstein: »Poenostavi vse, kolikor se da, ne pa bolj.« Druga skrajnost pa je t. i. sveta preproščina, kar je slovenska značilnost to je takrat, ko laik razlaga stroko. 

Marjan Ogorevc, bioterapevt