Demonska kreacija po Alanu Fordu

Spomnim se, kako sem v mladosti z vso strastjo bral stripe o Alanu Fordu. Še danes posegam po starih številkah in me vedno znova preseneti razsežnost in časovna neomejenost, večdimenzionalnost. Razbija stereotipe razmišljanja, vprašamo se, kje smo pa mi v stripu. Zgodba je na videz absurdna, polna satiričnih kontrastov med tem, kaj počne politika in kako trpi narod. Sporočilo ostane isto: vse skupaj je neskončna farsa, ljudstvo pa vedno plača račun. Strip Alan Ford mi je bil navdih, da napišem satiro, ki je pred vami.

Zavedam se tveganja, da mi bo spodletelo, pa vendar se bom podal v to avanturo. To je žanr, s katerim se še nisem veliko ukvarjal. Jaz pišem, vi pa presodite, ali mi je uspelo. To je podobno kot takrat, ko streljam z lokom: napnem, izstrelim puščico, potem ni več moja, na tarči se vidi, kako uspešen sem bil. Čeprav nisem politični komentator, sem poskušal že analizirati fenomen slovenske politike, tako levih kot desnih. Vedno mi je spodletelo, ker je preveč kaotična, nerazumljiva. Nekje sem celo napisal, da so eni nesposobni, impotentni, drugi pa zlobni. Vsak naj si svoje politike umesti tja, kamor spadajo, morda so nekateri oboje. Ugotovil sem, da politiko lahko delno razložim v satiri, in Alan Ford ter njegova filozofija sta za to najbolj primerna. Tudi pisatelj Fran Milčinski mi je bil s svojo velikokrat prebrano knjigo Butalci v pomoč pri razumevanju satire.

Za tiste redke, ki satiričnega stripa Alan Ford ne poznajo, bom napisal nekaj stavkov. Ko se je leta 1969 v Italiji pojavil strip Alan Ford, ga najbrž nihče ni jemal preveč resno. Avtorja, scenarist Luciano Secchi (Max Bunker) in risar Roberto Raviola (Magnus), sta ustvarila čudno druščino anti-junakov – Grupo TNT. To ni bila ekipa junakov, ki bi rešila svet. To so bili reveži, nesposobneži, falirani intelektualci in obupani oportunisti, ki so komaj imeli za sendvič. Njihov vodja, znameniti šef z imenom Številka Ena, je bil star, naguban, krut in pohlepen invalid na vozičku, ki je vedno razlagal, kako je »ljudstvo treba nategniti, ker je ljudstvo navajeno trpeti«.

Alan Ford, Jugoslavija in večna satira

Na začetku je bil strip dokaj neznan izven Italije, nakar se je zgodil čudež. Strip, ki je v Italiji živel v svojem ozkem svetu, je postal zelo priljubljen v Jugoslaviji. Zakaj? Ker so ga ljudje brali kot ogledalo svojega življenja. Jugoslovani so v njem našli vse, kar so poznali: birokracijo, nesposobnost oblasti, korupcijo, inflacijo, prazne trgovine, bogataše, ki so živeli na račun malih ljudi, in seveda večni cinizem: »vse se menja, pa nič ne spremeni«.

Prevodi so bili mojstrski, polni balkanskega humorja, štosov in lokalnih fraz. Zato so izreki iz Alana Forda postali del vsakdanjega jezika. Še danes bo marsikdo rekel:

»Boljše živeti sto let kot milijonar, kot pa biti en dan revež.«

»Boljše je umreti od flaše kot od kapi.«

»Če misliš zmagati, ne smeš izgubiti.«

»Pri rojstnih dneh je najboljše to, da več kot jih zbereš, dlje živiš.«

»Boljše je biti malo butast, kot malo pameten.«

V Alanu Fordu so zlobneži vedno neumni, junaki vedno nesposobni, oblast vedno pokvarjena in ravno zato je strip postal najbolj resničen prikaz takratnega sveta.

Slovenska politika skozi Alan Ford očala

Sedaj pa se premaknimo petdeset let naprej. Slovenija je mlada demokracija, polna obljub in upanja, ki se vsakič znova sesuje v lastne burkeže na oblasti. Če bi Grupo TNT poslali v naše glavno mesto, bi se počutili kot doma. Pa poglejmo nekaj možnih scenarijev slovenske politike v Alan Ford stripu, v katerem sodelujejo člani TNT vsak s svojo modrostjo.

Prva stran stripa: Nova vlada

Skupina TNT se sestane. Alan Ford drži časopis in prebere: »Nova vlada obljublja spremembe!«
Šef ga pogleda s tistim praznim izrazom in zarenči: »Seveda bo drugače. Tokrat bodo kradli bolj elegantno.«
Bob Rock se pa smeji: »Prejšnji so kradli s kuhinjsko žlico, tile bodo z lopato!«
In ljudstvo? Čaka, da dobi samo še več obljub, več dima in prazno denarnico. Bedaki in reveži se najbolj veselijo obljub.

Druga stran stripa: Grunfov izum

Grunf pokaže svojo napravo, ki jo je izumil: »Detektor politične poštenosti.« Piska, kadi se, nato eksplodira.
Grunf zadovoljen reče: »Rezultat je stoodstotno zanesljiv. Ničesar ni zaznal!«
In tako je tudi v resnici: v vsaki novi vladi se obljublja poštenje, transparentnost in pravičnost. A kmalu ugotoviš, da so vse besede samo dim in to dobesedno.

Tretja stran stripa: Ulica

Jeremija stoji v vrsti za kruh, Sir Oliver pa šteje denar. Oba gledata politični plakat: »Boljša prihodnost – glasuj za nas!«
Jeremija zagrenjeno zavzdihne: »Prihodnost je boljša samo na plakatu.«
Sir Oliver pa mirno odvrne: »In še boljša za tiste, ki so plakate plačali.«
To je Slovenija: plakati vedno sijajni, realnost vedno siva.

Četrta stran stripa: Šef kot premier

Na koncu pa Šef dvigne roke in dramatično pove: »Ljudstvu bomo dali upanje, oblastnikom denar, kapitalu pa dušo. In vsi bodo zadovoljni – razen ljudstva.«
Alan še vedno naiven vpraša: »Ampak … kaj pa spremembe?«
Šef hladno odvrne: »Spremembe so kot Grunfovi izumi – veliko dima, malo koristi.«
Bob Rock pa zaključi: »No, saj so Slovenci navajeni dima. Samo, da ta ni iz dimnika, ampak iz parlamenta.«

Dnevna politika kot stripovska parodija

Ko bi politiki vsaj trošili energijo za dejanske rešitve! A njihova največja strast ni izboljšanje zdravstva, šolstva, infrastrukture ali pokojnin. Namesto tega se dan za dnem prepirajo o tem, kdo je imel prav v drugi svetovni vojni. Levičarji zagovarjajo partizane, desničarji domobrance. Namesto da bi gradili prihodnost, še vedno kopljejo po jarkih iz leta 1945. Kot da bo razprava, kdo je nosil katero kapo, napolnila prazne bolnišnične postelje ali zgradila novo šolo.

In kadar jim tudi to postane dolgočasno, odprejo novo fronto: Izrael in Palestina.
»Je v Gazi genocid ali Izrael samo ščiti samega sebe?« se sprašujejo naši politiki, medtem ko upokojenci čakajo v vrsti za plačilo položnic. »Izrael je okupiral Palestino pred 70 leti,« kričijo eni, drugi jim vračajo s pridigami o pravici do samoobrambe in Izraelcih kot izbranem ljudstvu s strani Boga, zato jim je dovoljeno vse. Ob tem naštevajo še, koliko Nobelovih nagrajencev so imeli.

A ljudstvu je vseeno. Ljudstvo ne živi v Tel Avivu ali Gazi. Ljudstvo živi v Sloveniji, kjer se komaj plačujejo krediti, elektrika, bencin in položnice. In ko poslanec na televiziji razlaga, kdo je kriv za bližnjevzhodni konflikt, ga gledalec posluša v mrzli sobi, ker si ogrevanja ne more privoščiti. To je Alan Ford v živo. Razprava o Palestini, medtem ko narod v lastni državi nima za kruh. Bitka za interpretacijo zgodovine, medtem ko današnjega dneva nihče ne zna rešiti.

Cerkvena pridiga v Alan Ford slogu

Kot da vse bede ni dovolj, pride še cerkev, kjer Bog ni več v ospredju, a je vseeno vedno v vlogi moralnega razsodnika. Pri bogoslužju razlagajo, kako mora narod živeti pošteno, skromno in krepostno. Hkrati pa sanjajo o več zemljiščih, več subvencijah in večji politični moči.

Ko pridejo škandali, finančne luknje, pedofilija, zlorabe, dvoličnost, pa se zgodi čudež: nenadoma je vse tiho. Iz Rima pride le ena stara mantra: »Ljudje bodo pozabili.«

In res, ljudstvo pogosto pozabi. Saj je narod po Milčinskem kot Butalci naiven, zaupljiv in pogosto ujet v lastne nesmisle. A če je ljudstvo kot Butalci, potem je oblast še večji Butalec. Butalec na steroidih!

Namesto da bi se cerkev opravičila, priznala napake in pokazala zgled, raje tiho čaka, da škandal mine. Potem pa zopet pride na prižnico in razlaga, kako moramo vsi spoštovati moralne norme. Dvoličnost na kvadrat, bi rekel Alan Ford.

To je pravi Alan Ford:

Narod trpi, politika se krega o nepomembnem, cerkev moralizira, medtem ko kopiči bogastvo, preiskovalne komisije pa iščejo krivce za bančne luknje in prenos denarja v davčne oaze – osumljeni pa vedno znova ponavljajo: »Ne spomnim se.«

Satira, ki se ponavlja

V Jugoslaviji so ljudje v Alanu Fordu našli uteho, ker jim je strip dovolil, da se smejijo lastni bedi. Danes v Sloveniji ni nič drugače. Menjajo se leve in desne vlade, programi, slogani, imena strank, a v resnici se nič ne spremeni.

Alan Ford bi rekel: politiki ostajajo nesposobni, ljudstvo ostaja razočarano, kapital pa ostaja nasmejan. In če dodaš še cerkev, ki pridiga o poštenosti, medtem ko skriva lastne grehe, dobiš popolno TNT mešanico satire. Morda to sploh ni satira, ampak je vse res. Bralci naj sami presodijo.

Nesposobnost kot politični sistem

Alan Ford je pokazal, da so zlobneži pogosto neumni, in to velja tudi za politiko. Namesto da bi se politiki ukvarjali s konstruktivnimi razpravami o tem, kako rešiti zdravstvo, pokojnine ali šolstvo, svojo energijo trošijo za medsebojna podtikanja, obujanje afer izpred desetih ali več let, razprave o tem, čigav stric je bil v kateri vojski, ter za obračune o tem, kdo je koga imenoval na položaj.

Rezultat? Vse manj časa ostane za reševanje resničnih težav. Narod pa medtem trpi, ker v bolnišnicah ni zdravnikov, ker mladi odhajajo v tujino, ker starejši komaj preživijo mesec. A oblasti to ne moti. Šef v Grupi TNT bi cinično rekel: »Ljudstvo je potrpežljivo. Če jim daš kruha in cirkusa, bodo čakali. Če jim daš samo cirkus, bodo čakali še dlje.«

In res narod gleda parlament kot resničnostni šov. Na televiziji spremljamo, kdo je komu kaj zabrusil, kdo je koga užalil, kdo se je komu vrinil za mikrofon. Vse to je zabavno, a problem je, da je to naš vsakdan – ne Alan Ford strip.

Sklep

Ko so v Jugoslaviji rekli, da je Alan Ford strip o njih samih, so imeli prav. A če danes rečemo, da je to strip o Sloveniji, imamo prav tudi mi. Kajti kot bi rekel Številka Ena: »Ljudstvo je potrpežljivo. Še posebej, če nima druge izbire.« Oblastniki se menjajo, ljudstvo ostaja isto, satira pa je večna. In če se želiš res nasmejati, odpri Alana Forda. Če pa se želiš zjokati, poglej slovenske novice. Razlika je samo v tem, da strip vsaj prizna, da je satira.

Še ena poučna alan fordovska: »Če pride klovn v palačo ne postane kralj, temveč palača postane cirkus«.