Butalci

Poskušam razumeti in si razložiti tragikomično vsakdanjost v naši ljubi deželi. V resnici ne vemo kdo nas vodi, kdo vleče za nos, kdo nas drži ujete v mehurčku in nas kontrolira. Ko je demokracija v resnici demonska kreacija. Zadnjih 30 let nas vsakokratna oblast v imenu demonske kreacije dobesedno terorizira, drži nemočne in ujete. V gostilniškem žargonu bi temu rekli, da nas drži »za jajca«.
Poslanci ne glasujejo po svoji vesti, ampak ker so prisegli »velikemu vodji«, je politično korektno, da glasujejo za vse kar jim veliki »vodja predloži«, četudi je to v nasprotju njihovimi načeli. Čeravno vedo, da to ni prav, preračunljivo čuvajo svoj stolček v parlamentu, saj glavnina njih ni uporabna za nobeno delovanje izven meja politike. Dedek moje žene mi je nekoč, ko še nisem razumel kaj je politika rekel: »Zapomni si, politika je največja kurba«.

Po dolgem razmisleku, sem si ponovno prebral knjigo Butalci iz zbirke humoresk pisatelja Frana Milčinskega. Objavljal jih je v raznih časopisih, kot zbirka pa so izšli po njegovi smrti. Zgrozi me, kako so Butalci še vedno aktualni in kako do pikice predstavljajo nas v tem trenutku. V knjigi Milčinskega, so Butalci prebivalci izmišljenega kraja, imenovanega Butale. Imajo se za zelo pametne in pomembne, čeprav so v resnici precej omejeni. Neprestano tekmujejo s prebivalci sosednjega kraja, Tepanjčani. In to točno ustreza trenutnemu času v naši državi in nam kot Slovencem.

Pojem butalski (v smislu omejen) se je tako prijel, da so ga sprejeli tudi v Slovar slovenskega knjižnega jezika. Fran Milčinski je pet zgodb o Butalcih prvič objavil v zbirki kratke proze Tolovaj Mataj leta 1917 – pred stoletjem. Prva knjižna izdaja je bila leta 1949, knjiga je še vedno enako aktualna.

Besedilo Butalcev je brezčasno, priljubljeno in trdoživo kljubuje zobu časa. Butalci spadajo med klasične besedne umetnine, zato lahko hkrati nagovarjajo otroke in odrasle. So tudi ostra satira o delovanju slabo utečenega državnega aparata. So zimzelena knjiga, vračajo se kakor pomlad in nas razveseljujejo, ne da bi se spraševali, zakaj in kako. Ob Butalcih odraščamo, živimo življenje in se staramo. Knjiga pa se ne stara. Toplo priporočam, da si ponovno ali pa tisti, ki do sedaj še niste, preberete knjigo. Pomagala vam bo razumeti aktualno politično sceno.

Duh Milčinskega mi je »povedal«, da je potrebno Butalce nekoliko posodobiti, saj so tudi Butalci evoluirali in gredo z duhom časa naprej. Res je, da so še vedno v stanju zavesti starih butalcev, vendar so tehnološko nesluteno napredovali. Napredek zapoveduje drugačno organizacijo družbe. Butalci so uspeli preživeti predvsem zaradi svoje majhnosti, ker niso bili nevarni velikim so zadržali svojo skupnost. Do sedaj so živeli v enem večjem plemenu, resda zelo butalasto, vendar so se hitro razmnožili in bilo jih je vse več in več.

Nekomu se je porodila ideja, da bi tudi oni, kot vse države okoli njih, imeli predsednika, vlado z ministri in prvim med njimi ter vse ostale funkcije, ki so potrebne, da bi šli v korak s časom. Rečeno - storjeno. Najbolj pametne glavce so se zbrale in dolgo tuhtale, kaj in kako naj naredijo. Najprej so izbranci ljudstvu, Butalcem povedali, da bo od sedaj naprej pri njih demokracija, poželi so bučen aplavz. Izbrali bodo svoje predstavnike, ki bodo delovali za njih in v njihovem imenu, njihova naloga pa je biti poslušen, zaupati oblasti in pridno delati, kot do sedaj. Voditelji so vedeli, da bodo Butalci sprejeli vse, kar jim obljubijo, saj modrost pravi, da se reveži in bedaki najbolj veselijo obljub.

In začelo se je. Koga za predsednika, so se vprašali. Podan je bil predlog, da naj ga izberejo Butalke. Te so se odločile za najlepšega, polnega miline, brez svojih stališč, ki bo njihova marioneta in ne bo imel svojega mnenja. Všečen bo vsem Butalcem. Njegova naloga bo, da se občasno pojavi med ljudmi, da bodo ti vedeli, da imajo predsednika. Boljše bo, če nič ne dela, kot da dela nič. Vedel je, da ga bodo Butalci najbolj sprejeli, če bo vsak dan na drugem koncu njihove ljube dežele, enkrat v komunalni službi, drugič med kmeti, pa bo ceste pometal ter krave molzel in podobno. Ne samo Butalke, tudi Butalci so bili zanj, saj se je pogosto veselo razkazoval med ljudmi.

Zatem so bili v zagati, koga predložiti volivcem za ministre, ministrskega predsednika in za parlament. Najprej so ugotovili, da je najboljše, da izberejo v parlament vse tiste, ki so nesposobni za kakršnokoli drugo delo, so nekoristni in ne vedo kaj bi z njimi. Tako bodo razbremenili družbo.

Ministrski predsednik pa naj bo nekdo, ki bo ščitil njihove interese in iz države pregnal vse, ki niso pripadniki njihove vere in vse, ki želijo napredek, vse ki želijo biti svobodni in vse, ki ne pristajajo na tradicijo, ne glede na to, koliko je ta zaplankana. Naredili so tako in ljudstvo se je strinjalo, saj so mu obljubljali med in mleko, Švico, domala pa Indijo Koromandijo.

Butale so nekaj časa tako delovale, ljudstvo je bilo zadovoljno, standard je rastel. Res pa je, da so zaostajali za državami zahodno od Butal, hkrati so bili daleč pred tistimi iz Vzhoda. Občasno so se predstavniki ljudstva v parlamentu in vladi med sabo zamenjali. Bistvene razlike med njimi ni bilo, vsi polni obljub, vsi so želeli sebe povzdigniti tako, da so obsojali druge. Ukvarjali so se sami s sabo, obsojali, menjali ljudi na ključnih funkcijah, pomembnih zadev pa se niso dotaknili. Kljub temu, da so poskušali potovati na bolj razviti Zahod z nemškimi, francoskimi in drugimi vlaki, je bilo to brezuspešno, saj je vse skupaj ostalo pri govoričenju. Nekaj očitno ni bilo v redu, vendar Butalci kot Butalci niso mogli dojeti kaj ni v redu.

Pri eni umni glavci se porodi ideja, da je končno potrebna večja sprememba. Ker z vlaki niso nikamor prišli, so si nabavili veliko letalo, dovolj veliko za vse Butalce. Rečeno - storjeno. Ko so našli takšno letalo, so jim največji med Butalci (najbolj butasti) predlagali, da se vkrcajo v letalo, ki jih bo odpeljalo na Zahod. Vsi Butalci so bili navdušeni, nastalo je neverjetno vznemirjenje, saj se bodo končno preselili na Zahod.

Največji med Butalci, prvi med ministri, najslabši med slabimi, je postal pilot, saj drugega ni bilo. Njegovi ministri so bili kabinsko osebje, saj so edini slepo poslušali največjega Butalca med njimi. Vse skupaj pa bo kontroliral karizmatičen Butalec, najlepši med njimi, ki igra vlogo predsednika vseh Butalcev.

Komaj so poleteli in že so se pilot in ministri skregali med sabo glede smeri letenja, in prvi med njimi je povedal, da ne zna več voziti letala. Sledil je prisilen pristanek nazaj v Butalah. Ekipa predstavnikov ljudstva je »vrgla puško v koruzo« kar blizu letališča in zapustila letalo.

Očitno je bilo, da so potrebovali veliko spremembo. Butalci so čakali v letalu, brihtne glavce pa so tuhtale kaj narediti, kako sestaviti spet posadko letala. Kakorkoli so tuhtali, ni bilo rešitve, saj velik del kabinskega osebja ni želel leteti v ekipi novega pilota. Preračunljivost je naredila svoje, preoblekli so se v drugo barvo in se priključili novemu pilotu, čeprav so vedeli, da je muhast in da je njegovo obnašanje nepredvidljivo in žaljivo. Bolje to, kot pa, da ostanejo brez službe.
Končno so z novim pilotom poleteli na Zahod v iskanju novega ozemlja za bivanje. Ljudstvo veselo, ker letijo na obljubljeni Zahod, pilot vesel, ker ima absolutno oblast in ga sledijo razni priskledniki, kot kabinsko osebje.

Po nekaj urnem poletu, so nekateri Butalci, ugotovili, da sploh ne letijo na Zahod, ampak na Vzhod, kjer živijo ljudstva, katera nimajo demokracije, kjer jim kratijo svobodo in se šefi odločajo namesto njih. Napadli so pilota, ki jim je, ker so Butalci, povedal, da res letijo na Vzhod, ampak da želijo pristati na Zahodu.

Situacija je bila paradoksalna, vendar se na začetku poleta niso preveč obremenjevali, sploh, ker so verjeli, da tako mora biti. Ker so se potniki preveč pritoževali, je posadka pod vodstvom pilota z odlokom prepovedala pritoževanje, gibanje med sedeži, za odhod na stranišče pa so morali dvigniti dva prsta ter izpolniti posebne pogoje.

Butalci so bili nemočni, zato so zahtevali od svojega karizmatičnega predsednika, naj on pove svoje mnenje, naj vendar ljudstvu vrne oblast. Predsednik je prišel med njih, kot se zanj spodobi, vsakemu povedal tisto, kar je pričakoval, vendar se v strahu, da bo polovica Butalcev proti njemu na naslednjih volitvah, ni zameril nikomur. Letalo še vedno leti, ljudstvo pa v strahu pričakuje kje bodo pristali. Pa tudi, če bi posadko zamenjali iz svojih vrst s tistimi, ki najbolj kričijo in se hvalijo, ne vidijo od tega koristi, saj je ta posadka že enkrat odnehala, vrgla puško v koruzo.

Na koncu lahko vidimo, da dokler bodo Butalci Butalci, ni verjetno, da bi dobili sposobno posadko letala. Butalci bodo morali spremeniti svoje razmišljanje, zaplankanost v napačne koncepte, se znebiti iluzije, da bodo tisti, ki so nesposobni nekoč boljši. Na prihajajočih volitvah bo potrebno izločiti vse člane dosedanjih posadk letala, ki so že večkrat neuspešno vodile letalo. Butale pa živijo še naprej. Modrost pravi: »Če opica igra saksofon, še ni muzikant«. Naj živijo Butale. 

Marjan Ogorevc, bioterapevt