Članek Marjana Ogorevca v Šolskih razgledih

Članek Marjana Ogorevca v Šolskih razgledih

Čuvajmo svojo energijo

O preobremenjenosti in preizčrpanosti

V medijih je bilo zadnje čase veliko povedano o problemu izčrpanosti učiteljev in pedagogov, ki so pod stresom. Vendar razen tarnanja in izpostavljanja tega problema nisem prebral ali slišal nič koristnega, kako to preprečiti. Nekateri celo mislijo, da bi se morala družba spremeniti, da bi učiteljem bilo bolje.

Večja obremenitev na vseh področjih je resnična in smo ji priča vsak dan. To je posledica višjih standardov življenja, ki smo si jih zadali. Življenje v sodobnem svetu je zelo obremenjujoče in na to  se nam evolucijsko še ni uspelo prilagoditi. Tudi razumevanje stresa je površno, pogostokrat celo omejeno na raven tistega, ki ga razlaga, ne glede na to, ali je to z akademske ravni. Pravi pogled je celosten in zaobjema vse ravni bivanja.

Izziv in stres

Človek je telesno, energijsko in duhovno bitje. Če tega ne upoštevamo, tvegamo, da ne bomo razumeli celote. Vse kar se dogaja na energijskih in duhovnih ravneh, se odraža na telesu. Če na stres pogledamo celostno, lahko govorimo o tem, da sta izziv in stres samo stanji, v katerih se pri svojem delu nahajamo. Zelo poenostavljeno gre za to: dokler smo kos svoji nalogi, ko imamo urejeno življenje, pravilen odnos do sebe, družbe, življenja, se nahajamo v režimu izziva. V tem stanju celo telo in psiha delujeta optimalno. Vključena so vsa področja možganov, tako razmišljajoče, zaznavno in tisto najprimitivnejše – reptilsko, ki je odgovorno za preživetje. Zraven smo odprti še za intuicijo in zaznave na višjih ravneh. Delujemo lahkotno, izžarevamo energijo (smo karizmatični), smo narativni in imamo dober stik s poslušalci, ki nas razumejo in nam vračajo energijo ter nas podpirajo. V tistem trenutku, ko nismo več kos nalogi, ko smo zraven tega še nezadovoljni in nimamo urejenega življenja, preidemo v stresni režim. Pomembno je vedeti, da se stres ne pojavi zaradi zunanjih okoliščin, temveč zaradi naše nesposobnosti, da se odzovemo na izziv.

Vojna v telesu

V tem stanju se sprožijo v telesu obrambni mehanizmi, zmanjšajo se sposobnosti možganov, samo reptilski (preživetveni) možgani delujejo močneje.

Če bi telo primerjali z državo, bi rekli, da je država v vojni. Telo izloča stresne hormone, energija se prednostno uporabi za odziv na stres, odvzame se imunskemu sistemu, prebavilom in vsem manj pomembnim organom v situaciji ogroženosti ter se ohrani za borbo s stresom. V tem režimu smo torej fiziološko manj sposobni, percepcija je zožena in napačna, intuicija slabša, imamo manj energije. Da bi kljub temu opravili svoje delo, se bolj trudimo, nismo več spontani, naravni, ne moremo uporabiti znanja in sposobnosti, a zmanjkuje nam energije za vse drugo. Gledano fiziološko: smo manj odporni, podložni smo virusom, patogenim bakterijam in smo dober poligon za razvoj vseh vrst bolezni.

Pot v brezizhodno stanje

Odnosi se poslabšajo, saj smo zaradi svojega stanja zelo neprijetni za svoje okolje – ga namreč izčrpavamo, ker energija vedno teče od višjega potenciala k nižjemu. Vsak lahko v svojem okolju ali na lastnem primeru vidi, kako zoprni so ljudje, ki so pod stresom, so nezadovoljni, črnogledi, ves čas izpostavljajo svoje težave, želijo biti v središču pozornosti, saj si s tem pridobivajo (kradejo) energijo. Drugim sporočajo, da so žrtve partnerja, šolskega sistema, države … Pri drugih vzbujajo občutke krivde. Če to stanje traja dalj časa, vsak dan, postopno drvimo v nerešljivo stanje. Samo vprašanje časa je, kdaj se bodo skrhali odnosi in se bo poslabšalo zdravje. Zdaj pa si zamislite črn scenarij, da takšna oseba, ki ima omejeno percepcijo in premalo energije še za lastno delovanje, kaj šele za druge, zavzame mesto na ministrstvu, kjer odloča o programih, o vsem, kar bi lahko šolski sistem posodobilo in ga prilagodilo sodobnemu času.

Nikar do preizčrpanosti

Sam poskušam vedno, kadar se pojavi problem, razmisliti o tem, kaj bi lahko naredil za njegovo rešitev. Če ni praktične rešitve, je informacija škodljiva, po nepotrebnem obremenjuje glavo, prihajamo v depresije. Če so depresije dolgotrajnejše, smo v depresivnem stanju in potrebujemo pomoč. Kot sem že v prejšnjem prispevku omenil, je rešitev vedno znotraj nas, saj se bo družba spreminjala posledično po naši spremembi. Problem vidim v premajhni skrbi za zdravje in za preventivo najprej pri posamezniku, potem v družbi. Večina ljudi za svoje težave krivi druge in okoliščine, zato tudi pričakuje, da bo nekdo drugi rešil njihove težave. To je sicer problem celotne družbe, vendar se bom zadržal pri učiteljih, zdravnikih, sociologih in drugih, ki delajo z ljudmi, še posebej z ljudmi s težavami. Pri svojem delu se preveč razdajajo in se ne zaščitijo pred preveliko izčrpanostjo. Zaščita pa vedno prihaja najprej od znotraj, in sicer z ozaveščenostjo, s prevzemanjem odgovornosti, in potem od zunaj, da si zagotovimo pogoje življenja. Sledijo pa ustrezna prehrana, počitek, dobri odnosi. Vse to moramo razumeti v sklopu realnih danosti.

Poenostavljeno: če živimo v Sloveniji, ne moremo pričakovati standarda, ki ga ima, denimo, učitelj v Nemčiji.

Nujno se zaščitimo

Včasih slišimo tudi o statistično pričakovani krajši življenjski dobi omenjene populacije v Sloveniji. Strinjam se, da vsi ti živijo krajše od druge populacije. /…/ Kaj narediti, kako ta problem rešiti? To je dobro vprašanje. Medicina, psihologija, psihiatrija samo rešujejo simptome, so v vlogi gasilcev.

Problem izčrpanosti in posledično dolgosti življenja torej obstaja, a kako ga osvetliti še z druge strani? Bom poskušal takole: predvsem je pomembno, da razmislijo, koliko delajo, koliko časa namenijo ohranjanju svojega zdravja, kako – če sploh – pazijo na prehrano, sploh razmišljajo o spremembi življenjskega sloga … Vse to so vprašanja, primerna za vsakogar izmed nas. Učitelji torej niso edina populacija s tovrstnimi težavami; so pač izpostavljeni v intelektualnih poklicih, v katerih je več stresa in nenehnega stika s človekovo tesnobo in strahom ter z nesmiselnostjo življenja. Kaj pa ko govorimo o rudarjih, ki si zdravje uničujejo pod zemljo? Problem pričakovanega krajšega življenja vsakogar od nas in tudi učitelja ni v službi, ki jo ta opravlja, temveč v premalo skrbi za svoje zdravje in premalo zavedanja, kako in kaj narediti, da do tega ne bi prišlo. Večina tistih, katerih delo je povezano s težavami drugih, se pri svojem delu razdaja, ne naredi pa dovolj, da bi se zaščitila pred preveč izčrpanosti. Vsaka empatija pomeni tesen stik z osebo. Če nismo v dobrem stanju, prevzamemo del težav tistih, s katerimi delamo.

Uravnovesimo delo in počitek

/…/ Moto pri mojem svetovanju je, da osebe ne vprašam, kaj si želi, temveč kaj dejansko namerava storiti, da odpravi in razreši svoj problem. Sindrom izčrpanosti in izgorevanja je značilen za tiste, ki ne znajo ali ne zmorejo uravnovesiti dela in počitka, posledica pa je nezmožnost regeneracije. Če nam vsakodnevno ostane le en del »neporavnane« regeneracije, počasi padamo v stanje, v katerem nismo več sposobni zjutraj vstati pripravljeni na vsakodnevni izziv, padamo v stres. Slovenci smo naravnani na to, da moramo biti najboljši, da tekmujemo s »sosedi« in da smo sposobni obvladovati hkrati različna področja. Če smo ob tem še prepričani, da smo nenadomestljivi, je to lahko ubijalska kombinacija. Naravnanost Slovencev najdem v pregovoru: »Ne odlašaj na jutri, kar lahko storiš danes!« Dalmatinci pa pravijo: »Tistega, kar lahko pustiš za jutri, ne naredi danes, ker morda jutri ne bo treba.« Sprašujem se, kaj ko bi ta dva reka združili, saj je v vsakem nekaj resnice.

Preudarno z energijo

Bioterapevt to vidi kot odtekanje energije. /…/ Najprej mu povem, da imamo v življenju na voljo omejeno količino le te, zato moramo z njo ravnati preudarno. Po drugi strani pa me vedno veseli, kadar ljudje govorijo o energiji telesa, kar kaže na vse bolj razširjeno zavedanje o hkratnem bivanju na več ravneh, o zavedanju, da nismo le snovno telo.

Če smo – ali pa nismo – učitelji, zdravniki itd., se lahko prepustimo omenjenim in podobnim vzorcem in v skladu s statistiko pričakujemo, da bomo zboleli in da smo za uspeh in delo pripravljeni plačati ceno ali pa se vprašamo, kako transformirati profesionalno dolžnost in žrtvovanje za druge tako, da bomo ostali pravi etični predstavniki svojega poklica. Če zbolimo, ne bomo več koristni, nasprotno: v breme bomo tistim, ki bi jim naj pomagali. V vrhunskem športu obstaja zakonitost, ki ji Rusi pravijo princip kontrastnega ravnovesja. Gre za to, da tisti, čigar služba ni naporna, ne potrebujejo posebne skrbi za svojo regeneracijo. Nekdo, ki pol leta preživi z živino na pašnikih, pozimi pa si odpočije, skoraj ne potrebuje nobenih posebnih ukrepov za svoje sproščanje, razen da poskrbi, da mu bo zabavno. Tisti, ki so zelo obremenjeni v službi in imajo naporno delo, pa potrebujejo toliko več časa za regeneracijo. Kaj lahko storimo, če spadamo v drugo skupino? Najprej pri sebi preglejmo, ali imamo omenjene ali podobne vzorce delovanja. Nato se z njimi poskusimo spopasti in jih spremeniti v prepričanje, da ne bomo zboleli in umrli prej kot drugi. Prepričanja namreč zelo krojijo našo usodo. V nadaljevanju pa razmislimo o tem, ali smo dovolj odgovorni za svoje življenje, kakšen je naš življenjski slog in kaj lahko naredimo za izboljšanje svoje regeneracije.

V razmislek še drvarska

Pa še ena drvarska. Drvarji so pol dneva sekali, pol dneva počivali in brusili sekire, razen enega, ki je ves dan brez odmora samo sekal. Kljub temu je naredil manj kot drugi. Ko so ga vprašali, zakaj si ne oddahne in nabrusi sekire, jim je odgovoril: »Ali ne vidite, da nimam časa, ker sekam?« Vprašajmo se, v katero skupino drvarjev spadamo.

Marjan Ogorevc, bioterapevt

2 thoughts on “Članek Marjana Ogorevca v Šolskih razgledih

  1. Dragi Marjan, hvala za perfekten članek.

    Hvala Bogu, da je čas tako napredoval, da se o tem ne samo govori, pač pa, da obstaja strokovnjak kot si ti.
    Upam in želim, da to prebere in ozavesti čimveč ljudi.

    Prisrčen pozdrav,
    Milana

  2. Pozdravljen
    Popolnoma se strinjam z vašimi ugotovitvami sama delam nočno delo in opažam pri sodelavcih kako so utrujeni in to konstantno-vprašam jih kaj naredijo zase da ne bi bili pa je odgovor -ja nič pol dneva prespim ali sem pred tv sama se sproščam tako oz si naberem energije s sprehodi oz tekom po gozdu ,kmetovanjem ,vrtnarjenjem spim max 6 ur in nikoli nisem utrujena…to je moj nasvet kako se regenerirati
    Hvala za članek in uspešno naprej

Leave a Comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.