Ali potrebujemo praznike?

Pred nami so prvomajski prazniki. V zraku čutim posebno napetost, predpraznično vzdušje, energije, ki polnijo ozračje bi lahko imenoval kar pričakovanje. Celo delovna vnema se nam poveča, če vemo, da nas čaka nekaj dnevni oddih in počitek. In vendar, vedno znova ugotavljam, da prazniki marsikomu ne pomenijo kaj več od tega, da nekaterim ni treba na delovno mesto.

Ženske običajno pripovedujejo, da so dela prosti dnevi prav tako napolnjeni z obveznostmi, le da so te drugačne; postoriti mora vse tisto, kar ji ob delavnikih ne uspe. In če je družina med prazniki po ves dan doma, običajno kuhajo brez konca in kraja, po več obrokov na dan, velike količine, mogoče pridejo še gostje, na koncu pa vsi po vrsti ugotavljajo, da so se prenajedli, da se zato slabše počutijo in da se bodo še dodatno zredili. Gospodinji je treba potem še vse pospraviti in dan je naokoli.

Nekateri se po praznikih odločijo za dieto. Katera po vrsti bo že ta? Morda se bo tokrat imenovala »kozmonavtska«; ni pomemben principi hujšanja, važno je le, da se povsem razlikuje od ostalih razvpitih shujševalnih diet, po katerih so hujšali mnogi, in to uspešno. A ker se knjige o hujšanju, prav tako kot kuharice, prodajajo za med, je donosno napisati novo, pa četudi priporoča uživanje hrane, kakršno so primorani jesti astronavti. Glede na to, da je toliko učinkovitih načinov hujšanja, toliko napisanih knjig o tem, bi morali vsi po vrsti biti vitki. Ker pa ni tako, se sprašujem, če ni nekaj narobe s knjigami, mogoče dietami samimi.

Potem pa, ko se vrnemo na delovno mesto, ugotovimo, da prazniki niti niso bili počitek, da smo se utrudili od vseh prazničnih obveznosti – družabnosti in druženja, prenajedanja, potovanja, mogoče celo nismo vajeni biti ves dan skupaj z družino, s partnerjem in otroki. Ugotovimo še, da v tem času nismo razrešili nobenega problema, ki nas čaka na delovnem mestu. Res, da smo v nekaj prazničnih dneh uspeli malo nanje pozabiti, se mogoče celo sprostili. Kdor si bo ob tej priliki zastavil vprašanje, kdaj so se vse te obveznosti in težave, ki jih vse teže rešujem sproti, uspele tako namnožiti, je na pravi poti.

Vrnemo se torej na delovno mesto in ugotovimo, da je nezadovoljstvo postalo vsakodnevni spremljevalec. Če je ta ugotovitev posledica prostih dni, ki jih nismo preživeli po pričakovanjih, potem smo res globoko v nezadovoljstvu. In če je vse naše bivanje eno večno nezadovoljstvo, vsota razočaranj, kompromisov, na katere smo morali pristati, če izgubljamo optimizem in če nam prosti dnevi ne prinesejo novega elana in volje za spopad z vsakodnevnimi obveznostmi, potem je čas, da začnemo resno razmišljati o spremembi. Jasno je, da nam prazniki niso rešili naših težav, nekajdnevni počitek bo izničen že ob sami pomisli na tiso, kar nas čaka po vrnitvi. Ob tem se lahko vprašamo, ali se sploh znamo spočiti? Za večino počitek pomeni čas, ko nam ni treba razmišljati o obveznostih na delovnem mestu, kadar ni treba zjutraj vstati, in ko sami odločamo, kaj bomo čez dan počeli.

Prav bi bilo, da na koncu prostih dni ne bi spoznali, da je bilo to le večno prelaganje skrbi in tistega, kar bomo tako ali drugače morali postoriti. Odpotovati drugam v resnici ni odmik od nas samih. Na koncu ugotovimo, da s tem nismo ničesar rešili, potovanje, ki je danes moda, pa nam je prineslo le dodaten stres. Zgodba praznikov pa se ponavlja od praznika do praznika, iz leta v leto.

Mogoče pa tokratne praznike namenimo razmišljanju o stvareh, ki nam res nekaj pomenijo; mogoče smo jih izgubili nekje v naglici, ali pa le založili, kot recimo ključe vhodnih vrat. Ko bomo v krogu najbližjih in končno imeli nekoliko več časa zanje, se jim posvetimo in jih opazujmo. Postavimo se izven kroga – izven sebe in okolice in postanimo opazovalec. Vprašajmo se, katere stvari so za nas zares pomembne, in ali te, ki smo jih po pomembnosti postavili na sam vrh lestvice, zares zaslužijo to mesto.

Marjan Ogorevc, bioterapevt

7 thoughts on “Ali potrebujemo praznike?

  1. Hvala Marjan. Ravno danes sem premišljevala o tem na podoben način.
    “Prazniki: Toliko hrepenim po prostih dneh potem me pa zbegajo. A vas ne? Vržejo me iz ustaljenega tira vsakdana in v glavi se vklopi motor planov in načrtov, kako bi nadoknadila zamujeno. Tokrat se bom zadeve lotila na drugačen način. Samo hvaležna bom za vse tisto kar imam. Ne bom hitela v trgovino kot, da bo konec sveta in norela in čistila po hiši.
    Samo vdihnila bom občutek svobode in prostosti in postorila ravno tisto kar bo srce želelo – nič več, nič manj. Naj bo spontano in lahkotno v zavedanju tega trenutka.”

  2. Čudovito in vse je res…vsaki dan ste večji junak gospod Marjan…zaradi vaših besed in predavanj še bolj in z večjo voljo iščem rešitve za svoje dolgotrajne zdravstvene težave…

  3. lepo razmišljanje ki se nas bi moralo dotakniti in ustaviti in se vprašati kdo smo in kaj je naša naloga v tem življenju

  4. Res je, da smo naravnani na praznike in večini predstavljajo, kot ste lepo napisali, odrešitev oziroma, kot se izkaže popolno zakompliciranje in otežitev ter izčrpavanje. Že nekaj časa jih sama jemljem za neke vrste predah od razmišljanja. Ko imam lahko prazno glavo. Ko je vse kar se dogaja dobro in super in ko se res posvečam opazovanju. Dober občutek istočasno pa tudi nenehno delo, ko odganjaš delovne misli, sodbe, vrednotenje… vedno znova se čudim koliko tega je nenehno prisotnega. Ko pa nastane tišina in samo si, je pa super.

  5. vse kar je napisal Marjan in ostali, ki so komentirali je res.
    po praznikih in počitnicah bi človek potreboval še čas, da si spočije po vseh naporih, ki si jih sam naloži.
    vsak dan naredimo nekaj zase in bomo imeli vsak dan praznik. Potrudimo se :))

  6. Dolga leta sem živel tako, kot je napisano zgoraj. Od praznika do praznika. Od dopusta do dopusta. Sčasoma sem ugotovil, da je s tem nekaj narobe, vendar tega nisem znal spremeniti. Tudi diete in odrekanje dobrotam na mizi, niso ničesar spremenile. Še vedno sem se nezadovoljen vračal v službo. . Malo sem se oddaljil od vseh dogodkov znotraj družine in družbe. Trajalo je dolgo, moje počutje ni bilo najboljše. Obiskal sem tudi nekaj zdravilcev, vendar sem še kar vstrajal v službi, ki mi je jemala vso energijo. Začelo se je poznati tudi na mojem fizičnem zdravju. Šele, ko se mi je življenje obrnilo na glavo, sem se lahko odločil za odločilno spremembo v življenju. Sedaj delam tako, da pravzaprav sploh nimam občutka , da kaj delam. Postal sem tudi bolj skromen, zato sem se tudi lažje odločil za spremembo.
    Treba se je tudi prav odločati, poslušati sebe in znati reči NE. Sedaj, ko nisem več tako obremenjen, se tudi lažje spravim k treningu. Moje fizično zdravje počasi okreva. Stvari se izboljšujejo.

    In ni mi več mar, če je drugi januar praznik ali delovni dan.

Leave a Comment