V prejšnjem prispevku sem pisal o zdravnici, ki se je name obrnila in izpostavila statistično pričakovano krajšo življenjsko dobo slovenskih zdravnic. Statistika kot zbirka številk sama na sebi ne pove dovolj, če podatkov ne postavimo v zgodbo.
Spomnim se profesorja statistike na Poslovno ekonomski šoli, ki je povedal, da je njegov oče, eden najbolj znanih statistikov, v bivši državi uveljavil poseben način pridobivanja statističnih podatkov in njihove obdelave; in sicer, šefe je vprašal, kakšne rezultate želijo, nato pa s podatki manipuliral tako dolgo, da je dobil želeni rezultat. Zato enim, da je potrebno statistiko jemati nekoliko z rezervo. V bivši državi smo radi poudarjali, da statistično vsi jemo sarmo. Res pa je, da eni meso in drugi zelje. Lahko pa se z bralko strinjam, da zdravniki umirajo mlajši, pa še veliko poklicev bi lahko naštel.
V enem od slovenskih dnevnikov sem bral intervju z zdravnikom iz urgence, ki je povedal, da vse, kar se zgodi na urgenci hudega, prizadene zdravnike in sestre, to pa »spravimo v podzavest«. Ob tem je opozoril še, da ni le krajša življenjska doba zdravnikov, pač pa tudi novinarjev, katerim svetuje, da živijo zdravo.
Ženske zdravnice splošne medicine, še pove, pa imajo za več let krajšo pričakovano življenjsko dobo kot ženske v drugih poklicih, enako zdravniki na urgenci. Nato še doda, da zanj morda to ne drži, ker hodi v hribe. Seveda to ne pomeni, da naj bi vsi hodili v hribe, samo vsak bi moral imeti nek način sproščanja in regeneracije.
Problem dolgosti zdravnikovega življenja torej obstaja, a kako ga osvetliti še z druge strani? Bom poskušal takole: predvsem je pomembno tudi, koliko delajo, koliko časa namenijo ohranjanju svojega zdravja, kako in če sploh pazijo na prehrano, ali razmišljajo o spremembi življenjskega sloga, kakšni so njihovi odnosi, stopnja zadovoljstva s svojim življenjem, vse to pa so vprašanja, primerna za vsakogar izmed nas.
Zdravniki torej niso edina populacija s tem problemom; so pač izpostavljeni v intelektualnih poklicih, kjer je več stresa in nenehnega stika s človekovo tesnobo, veliko odgovornostjo, saj gre za zdravje ljudi in strahom ter boleznijo. Kaj pa ko govorimo o rudarjih, ki si zdravje uničujejo pod zemljo?
Problem pričakovanega krajšega življenja zdravnikov ni v službi, ki jo zdravnik opravlja, ampak v premalo skrbi za svoje zdravje in premalo zavedanja, kako in kaj narediti, da do tega ne bi prišlo. Večina tistih, katerih delo je povezano s težavami drugih, se pri svojem delu razdaja, ne naredi pa dovolj, da bi se zaščitila pred preveliko izčrpanostjo. O izzivu, stresu, izčrpanosti in na koncu izgorelostjo, ki se odraža na psihološko in telesni ravni, bom pisal v prihodnosti.
A kjer je problem, vedno obstaja tudi rešitev. Moto pri mojem svetovanju je, da osebi zastavim vprašanje, kaj namerava storiti glede svojega problema. Sindrom izčrpanosti, izgorevanja, je značilen za tiste, ki ne znajo ali ne zmorejo uravnovesiti dela in počitka, posledica pa je nezmožnost regeneracije.
Če nam vsakodnevno ostane le en del »neporavnane« regeneracije, počasi padamo v stanje, v katerem nismo več sposobni zjutraj vstati pripravljeni na vsakodnevni izziv. Medicina bi zaključila, da že nizka raven kortizola zjutraj pokaže da smo v slabem stanju. Moški pa vedo, da je jutranja erekcija znak da smo v dobrem stanju, njena odsotnost pa je znak za alarm. (Pri moških, ki se radi poveličujejo, naj to preveri partnerica, ki bo dovolj kritična in bo dobila zanesljive podatke).
Slovenci smo naravnani na to, da moramo biti najboljši in sposobni obvladovati hkrati različna področja. Če smo ob tem še prepričani, da smo nenadomestljivi, je to lahko ubijalska kombinacija. Naravnanost Slovencev najdem v pregovoru: »Ne odlašaj na jutri, kar lahko storiš danes!« Dalmatinska modrost pa pravi: »Tisto, kar lahko pustiš za jutri, ne naredi danes, ker jutri morda ne bo potrebno«. Ti dve sta dovolj, da se lahko v njih najde vsak. Z leti se to menja. Ko sem bil mlajši sem se držal slovenske modrosti, zdaj pa sem navdušen z dalmatinsko.
Povrnimo se k zdravnikom. Pri njih se pojavi še en specifičen problem. Ko prevzamejo odgovornost za pacienta, ta preloži nanje v tistem trenutku del svoje odgovornosti, ki jo ima do svojega zdravja. Bolj pogosto se to dogaja zdravnikom in tudi terapevtom vseh vrst, ki so prepričani, da oni zdravijo. V resnici nihče ne zdravi, vedno gre za samozdravljenje. Vsi pa samo z ozaveščanjem, diagnostiko, zdravili,… podpirajo proces samozdravljenja. Zato ni nobene potrebe, da kdorkoli vehementno izjavi, jaz zdravim. No ja, kirurgi se lahko ponašajo s tem, saj tisto kar oni odrežejo, ne more več biti bolno.
Pacienti včasih mislijo, da jih je zdravnik dolžan pozdraviti in narediti nekaj namesto njih. Pri tem pa ne bi tvorno sodelovali. Prepoznaš jih po tem, da pravijo: »Zdravnik je nesposoben, ker me ni pozdravil«. Čeprav je to le kratek čas, to prelaganje lahko postane simptomatično, češ, zdaj sem v zdravnikovem varstvu in se mi ne more ničesar zgoditi. In tako težave le prelaga z enega konca na drugega, vedno manj pa je sposoben stvari vzeti v svojo roko.
Zdravnik to občuti ne le kot moralno, duhovno, duševno, pač pa tudi telesno zelo naporno. Bioterapevt to vidi kot odtekanje energije.
Izgorevanje pa običajno ni ugotovitev človeka, ki se obrne name, svoje stanje največkrat označi, kot da mu primanjkuje energije.
Najprej mu povem, da imamo v življenju na voljo omejeno količino le-te, zato moramo z njo ravnati preudarno. Po drugi strani pa me vedno veseli, kadar ljudje govorijo o energiji telesa, kar kaže na vse bolj razširjeno zavedanje o bivanju hkrati na več ravneh, o zavedanju, da nismo le snovno telo. Zgoraj omenjena zdravnica je imela v sebi vzorca »dolžna sem pomagati«, »žrtvovati se moram za druge«, od tu pa ni več daleč do zdravstvenih težav.
Če smo ali pa nismo zdravniki, se lahko prepustimo omenjenim in podobnim vzorcem in pričakujemo, da bomo zboleli in da smo za uspeh in delo pripravljeni plačati ceno, ali pa se vprašamo, kako transformirati
profesionalno dolžnost in žrtvovanje za druge tako, da bomo ostali pravi etični predstavniki svojega poklica.
V vrhunskem športu obstaja zakonitost, ki ji Rusi pravijo princip kontrastnega ravnovesja. Gre za to, da tisti, katerih služba ni stresna, ne potrebujejo posebne skrbi za svojo regeneracijo. Nekdo, ki pol leta preživi z živino na pašnikih, pozimi pa se spočije, skoraj ne potrebuje nobenih posebnih ukrepov za svoje sproščanje.
Tisti, ki so zelo obremenjeni v službi, ki imajo stresno delo, pa potrebujejo toliko več časa za regeneracijo. Kaj lahko naredimo, če spadamo v drugo skupino? Najprej je potrebno pri sebi pregledati, ali imamo omenjena ali podobne vzorce, nato se z njimi spopasti in jih spremeniti v prepričanje, da ne bomo umrli prej kot ostala populacija. Prepričanja namreč krojijo v veliki meri našo usodo. V svoji terapevtski praksi sem srečeval moške, katerih predniki so v starosti 50 let umrli zaradi infarkta. Tudi oni so pričakovali, da se jim bo to zgodilo. S tem so se programirali za infarkt.
V nadaljevanju pa razmislimo o tem, ali smo dovolj odgovorni za svoje življenje. Kakšen je naš življenjski slog in kaj lahko naredimo za izboljšanje naše regeneracije. Zdravniki pa imajo še dodatno odgovornost, saj ko svetujejo pacientom kako naj živijo, pacienti v njih vidijo vzornika. Če je zdravnik v slabem stanju, ni ravno dober vzornik.
Pa še ena drvarska. Drvarji so pol dneva sekali, pol dneva počivali in brusili sekire, razen enega, ki je ves dan brez odmora samo sekal. Kljub temu je naredil manj kot ostali. Ko so ga vprašali, zakaj si ne oddahne,
jim je odgovoril: »Ali ne vidite, da nimam časa, saj sekam?«
Marjan Ogorevc, bioterapevt