Volilna tekma (2)

Postavil sem trditev: vedno si ‘izberemo’ voditelje, ki odražajo stanje zavesti skupine, ki ji načelujejo. Če si želimo drugačnega, boljšega voditelja, moramo torej začeti pri sebi. Večino pa seveda zanima zgolj, kako je možno spremeniti obstoječe stanje. Včasih se je, denimo politična sprememba zgodila s pomočjo revolucije, oboroženega upora, …, danes se vrši na volitvah, koreniteje pa mogoče z državljansko neposlušnostjo in elegantneje, z ustanavljanjem civilnih iniciativ. In, kot sem že nakazal, tudi če smo že po naravi politično pasivni bodisi smo se zavestno odločili, da bomo nedejavni, pa vendarle lahko pokrenemo spremembe, in sicer tako, da se začnemo spreminjati v sebi.

Dejanje se, preden se ‘udejanji’, začne z mislijo, nato postane namera in odločitev, tako pa se postopoma začnejo dogajati spremembe najprej v naš notranjosti, nato se te spremembe z dejanji manifestirajo navzven. Vedno bolj postajamo kreatorji lastnih odločitev in ravnanja. Če je naš odnos do sebe, okolja in soljudi etičen in kreativen, če sledimo svoj naravnanosti, bodo to začutili tudi vsi okoli nas.

Kolektivnemu stanju zavesti pa se ne ‘prilegajo’ le politični voditelji; pravzaprav vsakega od nas obdajajo osebe, včasih teh ni malo, ki nas na svoj način vodijo in usmerjajo. Karizmatičnega voditelja bioterapevt vidi in občuti kot človeka s pozitivno naravnanostjo za prihodnost, z globokim zanimanjem za problematično stvarnost, z visoko ravnjo energije. Slednje je nenazadnje pogoj, da oseba voditelj sploh postane in da ljudje sprejemajo njegovo avtoriteto kot nekaj naravnega, samo po sebi umevnega.

Teoretik ekonomske in socialne organizacije Max Weber je nakazal nujno spreminjanje in nadaljnjo ‘rast’ karizmatične osebnosti, ki si je ‘osvojila’ skupino. Če pogledamo, kaj pravzaprav izraz karizma pomeni, grško je to charisma, božji dar, charis pa hvaležnost, ljubezen, potem je jasno, da naj bi bil voditelj bogato obdarjen v svojem duhu. Bog naj bi mu torej podaril nadnaravnost, ki jo izžreva ne le s svojim delovanjem, pač pa tudi na nezavednem. Zato ljudje, ki mu sledijo, tudi globoko v sebi verjamejo, da je njegovo delovanje moralno nesporno, če pa že obstaja dvom, potem naj bi njegov ravnanje dolgoročno bilo namenjeno višjemu dobremu. Sam sem opazil še nekaj bistvenega, in sicer, da dober voditelj v sebi ne nosi podzavestne agresije; ljudje se najraje naslanjajo na tistega, ki izžareva spontani mir in osebnostno celovitost. Nenazadnje imajo javne osebnosti ponavadi dolgoročni vpliv na javno mnenje, zato bi bilo tudi prav, da bi v javnosti delovali samo tisti, ki imajo minimalno raven podzavestne agresije in ki delujejo z ljubeznijo. V nasprotju pa se, zaradi njihovega velikega vpliva, ki poteka tudi na ravni kolektivne zavesti, poškodujejo duhovne strukture ljudi v skupini.

Nekateri voditelji v javnosti delujejo prijazno in poudarjajo dobroto ter glasno zagovarjajo etiko, na podzavestni ravni pa prenašajo agresijo, nestrpnost, nagovarjajo na negativno razmišljanje, kar vse gre njemu in njegovi skupini v prid, a tako delovanje je možno le kratkotrajno. Spomnimo se našega bivšega nadškofa, katerega agresija je bila jasna pravzaprav celo tudi njegovim privržencem; v njegovih ‘znamenitih’ pridigah pa je bilo zaznati celo hujskaštvo proti vsemu, kar ni bilo naklonjeno njegovim hotenjem. Zato ga kot karizmatičnega voditelja sploh ne bi mogli opredeliti, nenazadnje je bil na to mesto izvoljen po redu cerkvene institucije.

Kadar se s temo voditelja srečujem kot terapevt, opažam, da metafizična perspektiva dogajanja odstopa od družbenih norm; te so plod dogovora, resda kompleksnega, socialno-zgodovinskega. Največkrat ideološki ostanki še vedno usmerjajo presojo o pravilnem ali napačnem delovanju. Določeno politično prepričanje pa je skupno le določenemu odstotku prebivalcev, ki se nikoli ne približa niti polovici. Sam vidim, da na mnenje in ravnanje ljudi še kako vpliva ravno del, ki je kolektivno nezaveden, in ki največkrat z moralnim vedenjem nima ničesar skupnega.

Politiki in drugi voditelji vlečejo poteze, ki nam razkrivajo našo ranljivost, pa tudi naivnost; nekritično prevzemanje določene ideje postane naša osebna izkušnja. Pa tudi družbena izkušnja.

Marjan Ogorevc, bioterapevt

8 thoughts on “Volilna tekma (2)

  1. Občudujem vašo pozitivni naravnanost in tudi verjamem, da je pomembno, da se vsak človek “izgrajuje” v etičnem in v vseh drugih pogledih.
    Ko pa gre za spremembe, ki naj bi popeljale naprej celotno družbo, se mi zdi, da se to laže naredi “od zgoraj”…tam, kjer je “glava”. Spreminjanje oz.delo na sebi množice malih ljudi pa ima, žal, tak vpliv kot mezinec na nogi na celo telo…
    Hočem reči, da se mi zdi, da je začetek sprememb kot neka iskra v glavi karizmatične osebe (in ozkega kroga somišljenikov) in da se od tam razširi na množice.

  2. Hitrost znanosti, tehnologije , razvoja trgov in migracij se tako hitro spreminjajo tako, da je iskanje karizmatičnih oseb, katerih slika bi visela na steni v naših domovih pol stoletja ali več ni primerna za današnji čas. Bog je ustvaril svet po svoji podobi in kandidati za vstop v parlament bodo po izvolitvi počeli isto, zato bi moral biti mandat omejen. Če parlamentarci nimajo širokega strokovnega znanja (športniki, upokojeni gledališki igralci, pisatelji, gospodinje i.t.d.) brez sposobnosti presojanja dogajanja v ekonomiji in posledic predlaganih zakonov, se oddaljujemo od modela Švice. V volilni kampanji več sodelujejo komentatorji TV hiš, kot uradni kandidati, kar je z vidika demokracije nedopustno. Če bi v ustavo dodali deset božjih zapovedi, bi tudi zakonov lahko bilo manj.

    • G. Igor, se ne morem strinjati.

      Kot “raziskovalec življenja” sem docela prepičan, da imajo tudi v današnjih časih ljudje “na stenah” slike nekih, za njih pomemnih ljudi.
      “Na stenah” pomeni seveda – v glavah, v podzavesti.

      Skoraj vsakemu se je nekdo tako močno prikupil, da mu zavestno ali podzavestno – sledi.

      Primer: mlada dekleta hodijo, živijo ne tako redko s fanti na drogah, tudi z dilerji.
      Kako je uspel nekdo na drogi pri nekom drugem pridobiti tak status, mi je sicer uganka, je pa pogosto dejstvo.

      In NEsamozavestni ljudje dejansko rabijo berglo, oporo, osebo, guruja… Nekoga “na steni”.
      Rabijo zato, da mu sledijo, ker sami ne znajo hoditi po poti življenja.
      Eni takim ljudem,ki so, kotrečeno, v ogromni večini, upravičeno pravijo – ovce…

  3. Marjan, hvala za vse te misli. Tudi sama tako čutim. Vsak od nas je lahko v svojem okolju dober zgled in povleče še koga na bolj duhovno pot. Šola karmične diagnostike je dala veliko terapevtov, ki pomagajo pri reševanju naših podzavestnih agresij, strahov, občutkov krivde… – da lahko postanemo sočutni in odprti za nove izzive v življenju. Da živimo polno in prispevamo za skupnost. Pa še veliko je drugih možnosti za duhovno rast in vedno več nas je na tej poti. In nekega dne bomo imeli med kandidati za volitve izbiro med dobrimi in še boljšimi.
    Vsem predlagam, da se odločijo za najboljšega. Brez špekuliranja ali ima realno možnost, da dobi dovolj glasov za pomembnejši vpliv. Velikokrat žal slišim: ta ima dober program, je v redu človek- ampak itak nima možnosti, zato bom volil…. Dajmo dobrim priložnost!

    Irena

  4. Kolektivno nezavedno po vsem svetu, ne le pri nas in v Evropi, je trenutno prežeto z občutkom strahu in preplašenosti, zato ni presenetljiv ta politični obrat v “desno”, konservativno. Ljudje se bojijo sprememb, da bodo izgubili še tisto malo, kar imajo. Gre za ohranjevalni nagon. Za primer; porast ksenofobije v vzhodni Nemčiji izhaja ravno iz tega strahu, da bodo Nemci, ki so prestajali cenzuro in mehko diktaturo v času NDR, zaradi tujcev izgubili vse, kar so si pridobili v času od padca Berlinskega zidu. Tu ne gre za racionalne odločitve, volilke in volilce s poplavo informacij stranke lažje manipulirajo. Gre za razmišljanje prvih treh čaker. In tu je problem, premalo srca uporabljamo kot družba. Vseeno pa se prebujamo, nismo tiho, ko vidimo krivice, pomagamo si po najboljših močeh, skratka smo budni in aktivni, počasi gremo naprej. Človek ni krona stvarstva, daleč od tega, smo le stopinja na dolgi poti evolucije, evolucije v boljša bitja….

  5. Res je,če bi sodstvo zamenjalo Rimsko pravo z božanskim naukom Kristusa:ne stori drugemu kar ne želiš da se tebi stori, pa kot Salomon nebi rabili sodstva,odvetnikov,vojske,policije,ne politikov,ampak samo gospodarske skupnosti za dogovore skupnih ciljev in razdelitev nalog za dejanja skupin!

Leave a Comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.