Dogaja se v sinajski puščavi na enem od mojih potovanj. Luna na nebu lebdi v popolni polnosti. Vzšla je tik po sončnem zahodu; nočni zrak v puščavi je čist in hladen, zaradi čistoče je lunin obstret videti še intenzivnejši. Beduini pripravljajo večerni obrok, mi pa sedemo k meditaciji. Meditacija je dolga in, tako se mi zdi, še bolj globoka in doživeta, kot ob dnevih poprej. Čas je, da odpremo oči in se vrnemo na zemljo. Pred nami, glej no glej, je obstret, spustil se je do tal, pozabil pa s seboj pripeljati Zemljin planet – ogromen je ta žar, in mi strmimo in ničesar ne razumemo.
Vem, bil je kozmični pojav, fizikalno razložljiv, a beduini so verjeli, da je to naredila skupina v meditaciji, pod mojim vodstvom. Napravil sem »čudež«. A že spet, kot dan pred tem!
Dan pred tem. Enega od beduinov močno boli želodec. Bruha, zato razmišljajo, da potrebuje medicinsko pomoč. Ali pa pomoč bioterapevta, če sem že pri roki. Roki mu položim na predel želodca. Beduini so zelo radovedni, torej pozorno motrijo, kaj počnem. Moškega preneha boleti, mine deset minut in privošči si hrano in se na sploh počuti dobro. Ko po desetih minutah začne jesti, so prepričani v moje ‘čudežne’ sposobnosti. Kar naenkrat ima vsak od domačinov neko težavo. Enega boli koleno, drugega v hrbtu, tretjega glava,… Polagam roki, energija se pretaka, bolečine minevajo.
Na Zahodu že dolgo učinek bioenergije obravnavamo fizikalno; pretok med osebama energijsko uravnoveša in podpira tistega, ki ima kje na telesu energijsko blokado. Odprava te odpravi bolečino. Nekateri v tak način zdravljenja ne verjamejo. Zato na splošno velja: bioterapija je stvar zaupanja. Popolnega zaupanja, ki temelji na nevidnih dušnih in božjih nivojih, in tega imajo očitno Vzhodnjaki dovolj. Nimajo predsodkov te vrste in zaradi tega čutim, kako bioenergija teče neovirano in tudi opravi delo prej kot pri tistem, katerega razum je nejeverni Tomaž.
Današnji beduini v puščavi imajo mobitele. Pozno je že, ko prispe nekdo iz nekoliko oddaljenega naselja Sveta Katarina. Neznosno ga boli rama, pa je pohitel, da mu jo zdravim. Ko prispemo v naselje tudi mi, nas tam čakajo policisti; že vedo, da bi jim lahko pomagal in stojijo v vrsti. Tudi voznik avtobusa, ki pride po nas, mi že kaže koleno. Ugotavljam, da se je pri njem proces zdravljenja začel že, še preden mi ga pokaže, tako globoko prepričan je, da imam zanj pravo pomoč prav jaz, čudodelnik, ki je v puščavi na izletniškem potovanju.
»Ne moja, tvoja vera te bo pozdravila!« kot pravi modrost. Pa še kako to deluje!
Kako je naš zahodni um naravnan drugače, vedno ponovno opazujem na potovanjih po vzhodu. Bistveno se razlikuje dojemanje sveta vzhodnjaka in zahodnjaka. Na zahodu smo večinoma naravnani tako, da želimo vsak pojav, vsako stvar logično – razumsko razložiti. Za to razlago potrebujemo prave, znanstvene dokaze, celo reference tistega, ki nam dokazuje. Če tega ne dobimo, pojav ali fenomen ostaja v sferi nerazložljivega. Vzhodnjak verjame, da ima nerazložljivi pojav božansko ali mistično ozadje. Ne poskuša si ga razlagati in razčlenjevati, zadostuje mu dejstvo. Zanj je narava sama po sebi nadnaravna, človek pa lahko ima nadnaravne sposobnosti.
Že pred leti, ko sem potoval po šamanskih krajih v Sibiriji, sem pri Tuvancih zaznal to bistveno razliko v dojemanju bioterapije vzhodnega in zahodnega človeka. Tam je šamanizem državna religija, naravne in duhovne načine zdravljenja imajo v genskem zapisu. Eden najlepših spominov od tam nosim v srcu, ostal bo tam za vedno: bilo je, ko so me šamani sprejeli kot enega svojih, kot »šamana iz daljne dežele«, in zato sem bil za tamkajšnje ljudi eden tistih, ki obvlada nadnaravno, človek, ki mu lahko zaupajo. Zaradi tega je bil učinek mojih terapij tam takojšnji. Tam ljudje ne dvomijo, samo prepustijo se, njihova notranjost sprejme, kar dobi. Tu je moč za zdravljenje, ki potem poteka kot samozdravljenje.
Imamo torej na eni strani zaupanje, na drugi nevero oziroma dvom. Pri vsem tem ne gre samo za zaupanje do terapevta, šamana, naravnega zdravilca, ampak tudi v zaupanja v višje sile, Boga. Inšalah, rečejo v muslimanskem svetu, tako kot Alah hoče; ne glede kaj si mi želimo, ne glede na to kaj sami naredimo, se bo zgodilo tako, kot Alah hoče. Vendar ima tudi to dve plati, o tem pogosto premišljujem: če se prepustijo in brezpogojno sprejemajo božje sile, se morda ne zganejo iz svojega položaja, saj so prepričani, da je božja volja vsemogoča in da če so v težavah, jih morajo sprejeti. Če uberemo neko srednjo pot, potem bi rekel takole: učimo se prisluhniti modrosti telesa in duhovni inteligenci, ki je v nas kot vseobsegajoči duh.
Marjan Ogorevc, bioterapevt