Te dni smo v Sloveniji praznovali praznik reformacije. Čeprav temu prazniku ne dajemo dovolj velikega pomena – ne takšnega, kot bi si ga zaslužil – je eden najpomembnejših praznikov. Njegova manjša prepoznavnost je predvsem posledica dejstva, da ima na področju vere v Sloveniji Katoliška cerkev primat, kar v veliki meri vpliva tudi na dojemanje reformacije. Reformacija je v času nastanka bolj globoko posegla v tedanjo politično in versko situacijo, kot si sploh mislimo.
Praznik reformacije, ki ga v Sloveniji obeležujemo 31. oktobra, je spomin na zgodovinski dogodek iz leta 1517, ko je nemški duhovnik in teolog Martin Luter (1483–1546) objavil svojih 95 tez. V njih je izpostavil številne zlorabe in nepravilnosti znotraj Katoliške cerkve, najbolj pa ga poznamo po kritiki zavržne prakse prodaje odpustkov, ko se je Katoliška cerkev oddaljila od Jezusovih naukov in ljudem obljubljala odrešenje grehov v zameno za denar. Ta dogodek velja za začetek reformacije, gibanja, ki je preraslo v obsežne družbene in verske spremembe po Evropi.
Lahko rečemo, da je reformacija nastala kot odziv na zlorabe moči v Katoliški cerkvi in na družbene spremembe, ki so terjale večjo duhovno in politično svobodo. Malce cinično bi lahko rekli, da se je končno našel nekdo, ki jim je vsaj za nekaj časa stopil na prste, ker so se preveč osilili. Reformacija je bila torej veliko več kot versko gibanje; postavila je temelje za razvoj modernih družbenih struktur, začetek demokratizacije znanja in uvajanje novih vrednot, kot sta individualizem in kritično mišljenje.
Razlogov za reformacijo je bilo več, naštel bom le nekatere. Cerkev je do tedaj že močno zašla od svojega prvotnega poslanstva oznanjanja Jezusovega nauka. Drznem si zapisati, da v njenem delovanju že zdavnaj ni bilo več Boga, temveč predvsem zasledovanje politične moči, želja po vladanju na Zemlji in uresničevanje ekonomskih ciljev. Mnogi duhovniki so zlorabljali svoje položaje, bili so koruptivni in živeli razkošno življenje, kar je odstopalo od naukov skromnosti in duhovnosti, ki jih je Cerkev sicer učila, delovala pa nasprotno od tega. Ljudem je obljubljala odpustitev grehov v zameno za denar, prakso, ki jo je Luter posebej obsodil. Pojavila se je želja, da bi se vera vrnila k svojim koreninam, k osredotočenosti na Sveto pismo kot glavni vir vere in moralnega vodstva. Razslojevanje v družbi, spremembe v gospodarstvu ter razvoj mest in trgovine so ljudi spodbudili k razmisleku o drugačnih pristopih v družbenem življenju.
Razmere v družbi so bile pripravljene, zato se je vse skupaj začelo že dolgo pred uradno objavo Lutra. V srednjem veku je Katoliška cerkev obvladovala Evropo ne le kot verska, temveč tudi kot politična in družbena sila. Danes to mesto pripada znanosti, v prihodnosti pa bi lahko primat prevzela umetna inteligenca v službi elit, ki bi z enotno svetovno vlado, vojsko in monetarnim sistemom popolnoma nadzirale družbo. To pa je tudi cilj transhumanizma, v katerem prednjači Elon Musk.
Cerkev je imela v srednjem veku največji vpliv na vsakdanje življenje ljudi. Vladala je s pomočjo močnih povezav z evropskimi monarhi in uveljavljala ideologijo, ki je poenotila takratno evropsko družbo. Papež, kot poglavar Katoliške cerkve, je veljal za najvišjo moralno in duhovno avtoriteto, cerkveni zakoni pa so imeli pogosto večjo težo kot posvetni. Lahko bi rekli, da je bil papež »EL« – oseba, ki se razglaša za božjega predstavnika na Zemlji. Elita, ki je stala tik pod njim, pa mu je omogočala vladanje na plečih običajnih ljudi. S pomočjo Cerkve je lažje vladala, saj je z grehom, peklom in maščevalnim Bogom ustrahovala ljudi, hkrati pa jih je pripravljala na apokalipso in sodni dan. Ljudje pa naj bi odrešenje našli le prek posrednika – Cerkve, ki je tolmačila božjo voljo.
Poleg tega, da je papež veljal za božjega predstavnika na Zemlji, je bil po cerkveni doktrini tudi nekakšen »lastnik« sveta. V srednjem veku je doktrina papeževega svetovnega primata temeljila na prepričanju, da je papež, kot božji predstavnik, najvišji vladar sveta. Papež Bonifacij VIII. je leta 1302 izdal bulo Unam Sanctam, v kateri je zapisal, da so vsa bitja podrejena papežu kot duhovnemu in posvetnemu voditelju. Brez podrejenosti papežu ni odrešenja, je zapisano v buli, kar je dodatno okrepilo cerkveni nadzor nad posvetnimi zadevami. Cerkev je tako postavila papeža kot »lastnika« sveta in celotnega človeštva, kateremu je bilo namenjeno širiti Božjo voljo in pravičnost. Ta ideja se je utrjevala v sodelovanju z evropskimi monarhi, ki so se podrejali papeževi avtoriteti. Vsi prebivalci Zemlje so morali papežu plačevati davek, danes pa davek plačujemo državi.
V Angliji je papežev vpliv dosegel vrhunec, ko so angleški kralji priznavali podložnost papežu. V zameno za njegovo podporo so Cerkvi plačevali »letni denarni prispevek« oziroma davek. Sprva je bil davek izraz zvestobe, kasneje pa je postal obvezen za vzdrževanje papeževega primata in vpliva. Davek papežu niso plačevali zgolj kralji, temveč tudi navadni ljudje, saj so prebivali na »papeževi zemlji«. Ta dajatev, znana kot Peter’s Pence (Petrov denar), je bil prispevek vsakega lastnika posesti ali hiše, običajno pobran enkrat letno.
Vse te dajatve so imele velik vpliv na družbo. Ljudje so živeli pod velikimi finančnimi pritiski, saj so morali plačevati tako lokalnim oblastem kot tudi papežu. Če se vprašamo, od kod izvira Vatikansko bogastvo in zakaj ima Cerkev ogromno posestev in nekretnin, je odgovor preprost, gre za pobrane davke in pozneje za naropan denar v tretjem svetu. Ti davki so bili ključni za ohranjanje cerkvenega nadzora nad evropskimi monarhi in družbo, hkrati pa so vzdrževali iluzijo papeževega absolutnega svetovnega primata. Kritike tega sistema so se začele pojavljati s prihodom humanizma in reformacije, ko so ljudje začeli zagovarjati omejitev cerkvenega vpliva in bolj pravično porazdelitev družbene moči. Cerkveni absolutizem, ki je temeljil na doktrini papeževega primata, ni le vplival na politične in družbene strukture, temveč je močno obremenjeval prebivalstvo ter sčasoma sprožil upor proti cerkveni nadvladi.
Danes Cerkev nima več velikega vpliva v družbi, vendar ne zaradi zunanjega nasprotnika, temveč zaradi notranjih škandalov, kot so pedofilija, zlorabe otrok in odvzemanje otrok staroselcem, kar se je dogajalo v Avstraliji in Kanadi. Večji del tega so nekoč prikrivali, danes pa »okostnjaki padajo iz omar«, zaradi česar Cerkev izgublja zaupanje ljudi. Vse več ljudi spoznava, da lahko Jezusove nauke razumejo sami in brez posrednikov, kot to počno gnostiki (gnoza – znanje, spoznanje). Ločujem med vernimi in religioznimi. Verni brezpogojno verjamejo v nauk in obljube večnega življenja, če sledijo duhovnikom in zakramentom. Religiozni pa sami spoznavajo Boga, postanejo gnostiki in ne potrebujejo vere. Tudi znanost vsebuje verski element: kadar nečesa ne morejo dokazati, verjamejo v svoje teorije.
K moči Cerkve je pomembno prispevala tudi inkvizicija, ki je skozi stoletja delovala v različnih oblikah. To je bila cerkvena institucija, namenjena preganjanju herezije in drugih verskih odklonov od katoliške ortodoksije. Inkvizicija je neusmiljeno obračunavala z vsemi, ki so podvomili v cerkvene dogme – vključno z naravnimi zdravilci, znanstveniki, magi in drugače verujočim. Sprašujem se, če bi bilo učenje cerkve pravo, v skladu z naravnimi zakoni, ne bi rabili nasilja, da ga širijo ali zadržijo.
Tako je inkvizicija še posebej neusmiljeno preganjala in uničevala pripadnike starovercev na območju današnje Slovenije. Ti so kljub temu preživeli do danes, saj so se umaknili v ilegalo in prilagodili okoliščinam.
Ena glavnih oblik inkvizicije, se je začela v 12. stoletju in bila uradno ustanovljena leta 1231 s strani papeža Gregorja IX. kot odgovor na širjenje herezij, zlasti na jugu Francije, kjer je gibanje Katarov nasprotovalo uradnim katoliškim naukom. Papež Gregor IX. je s tem ukazom vzpostavil prvo formalno cerkveno organizacijo za preganjanje herezij, ki je imela pooblastila za preiskovanje, sojenje in kaznovanje posameznikov, osumljenih krivoverstva. Kasneje je z delovanjem nadaljevala španska inkvizicija (od leta 1478) in rimska inkvizicija (od leta 1542), pod neposrednim nadzorom papeža ali katoliških monarhov. Čeprav so jezuitom v nekaterih virih pripisovali odgovornost za inkvizicijo, ti kot red zanjo niso bili formalno odgovorni, so pa s širjenjem cerkvenih naukov pomembno prispevali k pokristjanjevanju v drugih delih sveta, kamor je inkvizicija prav tako segla. Kljub temu da so se jezuiti zavedali delovanja inkvizicije, so ohranjali politično korektnost, kot bi danes temu rekli in podpirali prisilno širjenje katoliške vere.
Inkvizicija je najprej preiskovala in kaznovala heretike, torej posameznike in verske skupine, ki so se oddaljile od katoliških naukov, kot so bili Katarji in Valdežani. Namen te ustanove je bil zaščititi enotnost katoliške vere v Evropi in fizično izkoreniniti – likvidirati vse, ki so ji nasprotovali. Strah pred inkvizicijo je bil tako velik, da si skoraj nihče ni upal javno podvomiti v cerkveno doktrino, saj je tvegal smrt na grmadi. Katoliška cerkev je tako izvajala »uspešen marketing« in v novejši zgodovini so podobno strategijo, seveda v neskončno večjem obsegu uporabili režimi, kot so fašizem, nacizem in komunizem – zgodovina se ponavlja. Metode inkvizicije so postajale vse strožje, vključno z uporabo prisilnih zaslišanj in mučenja, da bi pridobili priznanja osumljencev. Pogosto so morali obtoženci poleg lastnih dejanj razkriti še druge heretike.
Inkvizicijo so kasneje razširili na druge dele sveta, na primer v španskih kolonijah in t.i. Novem svetu. Inkvizicijsko delovanje v Južni Ameriki je potekalo vzporedno s konkvistadorji, katerih cilj je bil uničiti kulturne in verske prakse staroselcev. Po ustanovitvi španske inkvizicije leta 1478 se je njeno delovanje razširilo tudi na kolonije, kjer so inkvizicijska sodišča nastajala v večjih središčih, kot so Lima, Cartagena in Ciudad de México. Zaslišanja in mučenja so bila pogosta, prav tako javne razglasitve kazni (auto-da-fé), s katerimi so kaznovali osumljence krivoverstva. Staroselci so bili pogosto obravnavani kot »nepopolni kristjani«, zato zanje ni veljala popolna jurisdikcija inkvizicije; vseeno pa so jih prisiljevali v javno pokoro, suženjstvo in prisilno spreobrnitev v katolištvo.
V evropskem okolju inkvizicija ni zgolj zagotavljala verske enotnosti, temveč ustvarjala tudi občutek kulturne nadvlade. Med prisilnim pokristjanjevanjem je s svojo poezijo o tem spregovoril že Prešeren v »Krstu pri Savici«. Ob primerjavi zahodne katoliške in vzhodne pravoslavne vere je razvidno, da se je vzodna vera – pravoslavje širilo z liturgijo, s kulturo in strpnostjo, kar mu je prineslo uspeh celo na Kitajskem, medtem ko se je katoliška vera širila z vojaško silo in inkvizicijo. Katoliška cerkev z vsem kar je slabega naredila skozi zgodovino s seboj nosi težo grozot, katerih posledice v kolektivnem smislu danes občutijo verniki kot del kolektivne karme. Če bi jih želeli tega osvoboditi, bi moral papež javno voditi proces razreševanja tako, da bi javno naštel vse grehe Vatikana, se pokesati, moliti za vse prizadete. Pa po moje bi moral obznaniti, na kakšen način so si pridobili vse bogastvo in ga vsaj del vrniti ljudem.
Reformacija je imela za evropsko družbo velik pomen, saj je prinesla ključne spremembe. Zagotovila je vsaj delno versko svobodo in pluralizem ter nastanek različnih protestantskih denominacij, kot so luteranizem, kalvinizem in anglikanizem. Prevod Svetega pisma v nemščino, ki ga je izvedel Martin Luter, je omogočil ljudem, da so brali verska besedila in razumeli vero, kar je povečalo pomen osebne odgovornosti in spodbudilo izobraževanje. Povečalo se je tudi zanimanje za širjenje tiskarstva in narodnih jezikov. Reformacija je postavila poudarek na neposredno povezavo posameznika z Bogom brez posredništva duhovnikov.
Vatikanski odgovor na reformacijo v 16. stoletju je bil obsežen. Vključil je tridentinski koncil (1545–1563), kjer so katoliški voditelji potrdili nauke o zakramentih, božji milosti in duhovništvu. V odgovor na reformacijo je bila leta 1540 ustanovljena Družba Jezusova (jezuiti), katere poslanstvo je bilo širjenje katoliške vere z izobraževanjem in misijonskim delom. Svoje dejavnosti so jezuiti izvajali po Evropi in zunaj nje, da bi okrepili katolištvo.
Ob reformaciji je Katoliška cerkev dodatno okrepila inkvizicijo, uvedla Indeks prepovedanih knjig (Index Librorum Prohibitorum) in začela uporabljati umetnost, predvsem baročno, kot sredstvo za izražanje veličine katoliške vere in prikazovanje njene božanskosti. V obdobju protireformacije, konec 16. in začetek 17. stoletja, je bilo na Slovenskem veliko cerkvenih gradenj katoliških cerkva, s katerimi je Cerkev krepila svoj vpliv in versko disciplino. Skoraj na vsakem hribčku imamo danes cerkev.
Verske vojne, ki so sledile reformaciji, so prinesle velike spremembe v Evropi. Spreminjali so se verski, politični in kulturni odnosi, Cerkev pa je s svojo dejavnostjo povzročila obdobje verskih vojn, hkrati pa spodbujala tudi prenovo znotraj katoliške strukture. Parafrazirajoč dogodke lahko zaključimo, da so se kristjani v imenu istega Boga bojevali med seboj. Jezus bi, če bi imel moč, najbrž katoliški cerkvi odvzel mandat za njeno poslanstvo na Zemlji.
Reformacija je prinesla tudi Slovencem pomembne spremembe. Praznovanje Dneva reformacije je del tega spomina. Najpomembnejši reformator za Slovence je bil Primož Trubar, osrednja osebnost slovenskega protestantizma v 16. stoletju, ki je leta 1550 izdal prvi knjigi v slovenščini, Katekizem in Abecednik, ter s tem postavil temelje slovenskemu knjižnemu jeziku. Poleg Trubarja so bili pomembni reformatorji še Jurij Dalmatin, Adam Bohorič in Sebastijan Krelj, ki so prispevali k razvoju slovenskega jezika in kulture. O tem pa je veliko zapisanega v drugih virih.
Marjan Ogorevc, bioterapevt