V zadnjem mesecu dni je vse dogodke, vse težave s katerimi se kot družba soočamo, zasenčil šport.
Razmišljam, da je evropsko prvenstvo v košarki in svetovno v odbojki prišlo v pravem času za nas, v trenutkih, ko smo tako na svetovni ravni, na ravni države, kot na osebni ravni v negotovosti in pričakovanju in tako globoko v težavah, da skorajda ne vidimo izhoda.
Ker sta se sočasno odvijali dve veliki športni manifestaciji – svetovno prvenstvo v odbojki in evropsko prvenstvo v košarki, smo bili priča neverjetni koncentraciji tekem in TV prenosov. Sam kot športnik, kot bivši trener v te dogodke padam kot, da igram v tem filmu. Vse skupaj doživljam zelo intenzivno. Naši apetiti so bili na najvišji ravni. Ker smo narod, ki je v samem vrhu uspešnosti športnikov glede na število prebivalcev, smo postali že nekoliko razvajeni.
Če se dotaknem samo na kolesarstva, smo imeli v zadnjih treh letih Rogliča in Pogačarja, ki sta zmagovala na večini velikih tekmovanj. Slednji je dvakrat zmagal na največji kolesarski dirki na svetu Tour de France in ko je letos bil drugi, smo bili rahlo razočarani.
Že samo udeležba na tako velikih tekmovanjih je neverjeten dosežek. Poznamo Coubertinovo misel, da je pomembno sodelovati. Seveda je potrebno to misel posodobiti, saj v današnjem prihaja v ospredje pregovor: »Pomembno je zmagati ali vsaj biti na prvih treh mestih«. Posledično to prinese tudi veliko denarja in so motivi športnikov velikokrat na tem.
Slovenska moška odbojkarska reprezentanca je izpolnila optimističen cilj, ki si ga je zadala že pred začetkom nastopa v ligi narodov in potem na svetovnem prvenstvu. S svojim neverjetnim duhom, včasih s fanatično igro, ko so šli preko nemogočih ovir, so dosegli več kot smo pričakovali.
Z druge strani pa so bili naši apetiti glede nastopov košarkarske reprezentance bistveno višji. Čeprav so bili tudi oni kot odbojkarji uspešni, pa smo od njih pričakovali veliko več. Verjetno bodo njihovi uspehi in neuspehi v naslednjih dneh polnili časopisne in spletne naslovnice.
Stroka bo povedala svoje videnje njihove igre. Vendar veliko pomeni tudi to, da večina igralcev pravi, da niso imeli prave energije. Še pred leti ni bilo govora o energijah. Od kod se tvori ta energija? Najprej je to notranja energija vsakega posameznika, ki temelji na psihofizični pripravi, na izurjenosti v tem, da posameznik zna ob pravem trenutku aktivirati ves svoj potencial. Potem je to skupna energija ekipe, ki je odvisna od odnosov v ekipi, motivaciji in sodelovanju ter podrejanju osebnih interesov interesom ekipe. To pa lahko najbolj vidi trener, ki vidi celotno sliko, veliko je odvisno od njegovega vodenja.
Potem pa je tu še energija, ki jo športnik ali ekipa dobi od zunaj. Energija sledi misli – fokusu, zato vsi tisti, ki navijajo za svojo ekipo na tekmovališču, preko spleta, preko spremljanja velikih ekranov in doma na malih ekranih, prispevajo del energije. Tako smo mi naše športnike podprli z dvema milijonoma malih energij.
To jih je polnilo in jim pomagalo biti najboljši v danem trenutku. Ob tem pa se moramo zavedati, da je večino naših najmočnejših nasprotnikov podpiralo tudi 50 in več milijonov njihovih. Naši nasprotniki so dobili več zunanje podpore, so bili v prednosti, zato so v tej luči naši uspehi toliko večji.
Seveda obstaja tudi negativen vpliv energij, kadar občinstvo z mislimi, katerim sledijo energije, poskušajo motiti nasprotnika. To se ves čas dogaja. Obstaja pa tudi drugi način motenja nasprotnika, ki sem ga opisal v svoji knjigi Magija povezuje znanost in religijo. Tisti, ki ima ustrezen potencial, je usposobljen za manipulacije z energijami, lahko zavestno in namenoma postavi energijsko blokado nasprotniku. Tudi to se vedno dogaja na vseh tekmovanjih.
V knjigi sem opisal en takšen primer na svetovnem prvenstvu v nogometu, ki sem ga odpravil, ko so Rusi blokirali hrvaško reprezentanco. Tudi na tem košarkarskem prvenstvu je tega bilo. Temu smo priča, ko neka ekipa v trenutku nerazložljivo pade. Ko se odpravi takšna blokada, pa se dvignejo. Ne bom pa omenjal konkretne primere s tega prvenstva. Že tako bo veliko ljudi to mojo informacijo dalo v teorijo zarote. Po vsej verjetnosti pa nas tudi to čaka na športnih tekmovanjih.
Kot sem v knjigi Magija napisal, že obstaja tehnologija, ki je sposobna na športnike vplivati informacijsko energijsko, da bi jih destabilizirali in motili. Več kot 50 let nazaj smo bili priča dvoboju za šahovskega prvaka sveta med Korčnojem in Spaskim, ko so Rusi s pomočjo maga motili Spaskega. To lahko vidi samo tisti, ki je usposobljen za zaznavo energij.
Zadnja tekma naših košarkarjev s Poljsko, ki bi jo označil za epski boj, ko smo se bili sposobni po neverjetnem padcu na dno, kjer se je zdelo, da ni povratka, da bi se moral zgoditi čudež, so se dvignili in celo na trenutke vodili, videli smo, da je možno vse. To je ekipo energijsko in čustveno izčrpalo, zato so na koncu ostali poraženi. Nasprotniku lahko samo čestitamo, saj so proti evropskemu prvaku naredili neverjeten preboj.
Od izjav naših igralcev in trenerja bi dal več pomena Dončičevi izjavi, da je on tisti, ki bi moral več narediti in da je razočaral celo Slovenijo. To veliko pove o njegovi zrelosti in njegovem duhu. Da je na osnovi njegovih sposobnosti prevzel nase to odgovornost je človeško gledano razumljivo, saj smo od njega pričakovali, da nas bo reševal, če ne bo šlo tako kot mora. Vendar gre pri tem za nekaj več, gre za športni duh, tako pri odbojkarjih, kot tudi pri košarkarjih.
Zadržal pa se bom pri košarki, čeprav bi lahko govoril enako tudi za odbojkarje. V toku tekmovanja smo bili za nekaj časa vsi povezani in smo živeli tako z našimi odbojkarji kot z našimi košarkarji, ki so nas predstavljali in nam s svojim resnim pristopom in uspešnostjo pokazali da vedno obstaja upanje in da se s spremembo razmišljanja in prizadevanjem da spremeniti še tako težko in navidezno izgubljeno situacijo v svoj prid.
O enih in drugih praktično vemo skoraj vse. Ker jih ocenjujemo po njihovem nastopu, jih torej cenimo tudi osebnostno, kadar niso v »uradni vlogi« zastopanja države. Nekoč sem nekje že zapisal, da nam lahko športniki nadomestijo antičnega mitskega junaka brezhibnega telesa in sofisticiranega duha. In ravno duh teh športnikov nam je dal novo upanje, da lahko zgradimo lepšo prihodnost. Ta dogodek je prišel v pravem času, ko smo ga potrebovali.
Že v času, ko sem bil še atletski trener, spremljevalec športnikov kot maser, bioterapevt, na dveh olimpijskih igrah, nekoliko svetovnih in evropskih prvenstvih, sem spoznal šport v globino, tudi tisto, kar ne vidimo na malih ekranih ali na štadionih. Veliko sem razmišljal o tem, kaj je duh športnika, o katerem se veliko govori in piše. Včasih za uspešnega športnika pravimo, da ima šampionski duh, ki mu omogoča da zmaguje, čeprav je morda nekoliko slabše telesno pripravljen kot ostali. Tega se ne da natrenirati, lahko malo popraviš in z izkušnjami utrdiš. To si ali nisi. Takšni zmagujejo, ostali pa omogočajo, da preko njih pridejo na vrh.
Ali je res duh športnika tisti jeziček, ki prevesi na pozitivno stran njegov nastop? Kaj pravzaprav mislimo pri tem? Znani antični rek »zdrav duh v zdravem telesu« (Mens sana in corpore sano), nam je lahko v pomoč pri razumevanju duha športnika. Razlag je lahko več, izpostavil bi dve, ki sta si nasprotni.
Prva, ki je v naši zahodni kulturi bolj uveljavljena, je materialistična in vsem razumljiva. Ker je naša civilizacija pretežno materialistično znanstveno usmerjena, pri tem reku ne misli neposredno na duhovno zdravje, ampak na nekaj, kar je povezano z našo vitalnostjo in telesnim zdravjem in je izhodišče, da lahko v zdravem telesu biva zdrav duh. Predvideva se, da zdravo in trenirano telo pomeni, da je večja verjetnost, da bo tudi naš duh zdrav. Pri tem je mišljeno, da je osnova telo in njegove potrebe in da do zdravega duha pridemo prvenstveno preko zdravega telesa. Ali drugače, da se le v zdravem telesu razvija zdrav duh. Ta pristop je v resnici motiv in gibalo za mnoge športnike in rekreativce, saj se ukvarjajo s športom v veri, da bo z zdravjem telesa, tudi njihov duh bolj zdrav.
Včasih se to res zgodi, vendar temu ni vedno tako. Sam sem se v vlogi trenerja na najvišji ravni in v vlogi spremstva športnika, velikokrat prepričal, da se včasih v zdravem telesu skriva boln duh. Pri tem mislim, da je športnik lahko zelo dobro psihofizično pripravljen in rezultatsko učinkovit, vendar neetičen, manipulira tako s trenerjem kot z ostalimi v spremstvu in potem še na največjih tekmovanjih odpove. Za takega športnika ne bi mogli reči, da ima zdrav duh, sploh pa mu manjka šampionskega duha, ki ga naši odbojkarji in košarkarji tako na osebni, kot na ravni ekipe premorejo in ravno po temu se jih bomo spominjali.
V resnici smo antični rek »zdrav duh v zdravem telesu« napačno razumeli, smo ga celo obrnili in ga uporabljamo in razumemo, kot da je normalno, da je »v zdravem telesu, zdrav duh«.
Sposodil si bom primerjavo z voznikom in avtomobilom. Pri čemer je voznik duh športnika, avtomobil pa je telo. Če bi rekli, da je v brezhibnem in dobrem avtomobilu avtomatsko tudi dober voznik, to ne bi bilo v skladu z rekom »zdrav duh v zdravem telesu«. Dober voznik, si bo izbral dober avtomobil ali pa bo znal izkoristiti tudi slabši. Je sicer zelo koristno, da je avtomobil v brezhibnem stanju, vendar pa to ni pogoj, da bo voznik dober. In enako je tudi z duhom človeka.
Ezoteričen pogled na duh in telo je torej diametralno nasproten od materialističnega. Zato sam rek »zdrav duh v zdravem telesu« razumem tako, da je vedno zdrav duh, ki je večen tisti, od katerega je odvisno zdravo telo. Jaz nisem telo, ki razmišlja in ima duha, ampak sem duh, kateremu telo služi za življenje, za izkušnje, ki dajejo smisel življenju. V tem kontekstu je človek kot sveča (telo), ki gori s plamenom (duh). Duh je v času rojstva prižgal svečo in v času smrti sveča preneha goreti. Človekova osebnost, razum, pa ima možnost, da se odloči ali bo dala prednost telesu ali duhu. Priča smo, da v času naše civilizacije, tudi v času grške civilizacije je v poznem obdobju bilo podobno, človek postaja suženj potreb telesa in vsega kar sodi zraven.
Hrepenimo po telesni nesmrtnosti, kar je absurd, saj je nikoli ne bomo dosegli. Celo znanstveniki iščejo formulo nesmrtnosti, ki je ne bodo nikoli našli. Rešitev nesmrtnosti smo iskali skozi zgodovino, v zadnjem času pa jo ponuja transhumanizem, katerega vidni član je Elon Musk. Obljubljajo nesmrtnost, saj naj bi bili sposobni v končni fazi transhumanizma svojo zavest prenesti v naprave, ki jih vodi umetna inteligenca – umetni bog. Namesto horizontalne povezave in socialnih odnosov, ki so nam tako dragoceni in nam dajejo smisel življenja, nam nudijo vertikalno individualno povezavo s centrom, umetno inteligenco – umetnim bogom. Tudi svoje možgane naj bi povezali v neke vrste brain net, ki naj bi bila naslednja evolucijska stopnja človeštva. Življenje bi se spremenilo v življenje roja. Transhumanisti pravijo, da bi postali nadljudje, sam pa menim, da bi postali podljudje.
V resnici pa smo že nesmrtni, samo če se spomnimo, da je naša prava narava zavest, ki je del neskončne zavesti in se kot individualna zavest ali duša utelešamo. Telo in um pa uporabljamo za to, da preko čutil, misli in čustev doživljamo svoje izkušnje. Vse izkušnje so za nas koristne, seveda so nekatere prijetne, druge pa neprijetne.
Če pri tem delno ali v celoti zanemarimo duh, ne bomo duhovno napredovali, ampak se bomo na ravni zavesti vračali nazaj. Kot bioterapevt karmične diagnostike to razumem kot nekaj, kar nam je bilo potrebno, da bi prišli do novih spoznaj in dali prednost duhu pred telesom. Da bi dali prednost duhu pred telesom, ni dovolj da se odločimo in čakamo, ampak je potrebno tudi nekaj narediti za to. Tudi duh, podobno kot telo, potrebuje svojo nego, vzdrževanje in možnost, da se ustrezno izrazi. S pravilnim razmišljanjem, usmerjenostjo, meditacijo, verni z molitvijo,… , s čimer dvigujemo raven zavesti, razvijamo svoj duh.
Še kako je v tem kriznem času, v katerem živimo, to še posebej velja za športnike, živo učenje antičnih filozofov, da je potrebno vitalnosti duha dati prednost pred vitalnostjo telesa. Zdrav in vitalen duh uravnoveša naše misli, te uravnovešajo naša čustva in ta vitalizirajo telo in vse aspekte človeškega bitja. Vprašajmo se, kje smo mi v svojem pristopu.
Marjan Ogorevc, bioterapevt