To poletje je zaradi vročine še posebej naporno za vse nas. Vroča poletja smo imeli že daleč nazaj, vendar smo to takrat jemali kot samoumevno. Nekoč, ko sem bil še otrok, smo po največji vročini sušili krmo in jo ročno nalagali na voz. Sploh nismo razmišljali, da bi bilo bolje, če ne bi bilo tako visokih temperatur. Nasprotno, visoke temperature so bile nujne, da se krma čim prej posuši. Danes pa mediji že pri temperaturi 30 stopinj zaženejo vik in krik. Opozorila na vse strani. Različnim strokovnjakom dajo priložnost, da nas v medijih opozarjajo na nevarnost vročine. Ne morem se izogniti občutku, da nas, ko nam svetujejo pitje vode, zadrževanje v senci in izogibanje alkoholnim pijačam, obravnavajo kot neumne. Za tovrstne nasvete res ne potrebujemo znanstvenikov, zdravnikov in drugih strokovnjakov. To je stvar zdrave pameti.
Pred leti sem vodil skupine po sinajski in jordanski puščavi Wadi Rum. Spali smo v spalnih vrečah na pesku, le podlogo smo imeli, saj se pesek ponoči zelo ohladi. Beduini so nam kuhali in skrbeli za nas. Mi pa smo, na začudenje Beduinov, ki niso mogli razumeti, zakaj bi nekdo hodil po vročem pesku, in to še bos, vsakodnevno prehodili po puščavi tudi do 20 kilometrov. Dokler tega ne preizkusiš, se ti zdi, da ne boš zmogel, vendar so hodili tudi starejši brez kondicije. Sonce svojo energijo preda pesku, ta pa jo prevzameš, ko hodiš. Tam, kjer je bil pesek vroč, smo hodili bosi.
Hoja ni le priljubljena, je tudi najbolj naraven način rekreacije, sproščanja in nabiranja novih moči. V življenju sem veliko prehodil, največkrat udobno, po prijetnih gozdnih poteh. Hoja po puščavi pa je nepredstavljiva, dokler je ne izkusimo. Poseben izziv je tudi za nekoga, ki je vajen nabirati kilometre; napori so nepričakovani, učinki pa presegajo vse, kar si lahko človek zamisli.
Puščava velja za enega najbolj skrajnih življenjskih prostorov. Tudi zato sem se verjetno v puščavi (do sedaj sem spoznal sinajsko, jordansko in perujsko puščavo) počutil najbolj odmaknjenega – fizično, čustveno, pojmovno. Velja za arhetip prečiščevanja in prehoda iz nezadovoljivega stanja v obljubljeno deželo – v bivanje novega. Vemo, da je veliko znanih osebnosti svoj mir in duhovni napredek iskalo prav v puščavi. V puščavi lahko človek lažje, zaradi odsotnosti motenj in šumov, ki so sicer prisotni v našem vsakdanjem življenju, poišče smisel svojega življenja. Dalj časa ko sem hodil, včasih v neznosnih pogojih – v pekoči vročini in udirajočem pesku – bolj je v meni dozorevala odločitev, ki sem jo sprejel pred odhodom: v svojem življenju želim spremembe. Tako je bilo ob prvem obisku, a niti vsak naslednji se glede tega ni razlikoval. Zato je pred potovanjem v puščavo smiselno sprejeti odločitev glede namena potovanja. Za odločitvijo je sledila nekakšna predpriprava za poglobljeno duhovno delo med potovanjem. A kakorkoli se pripraviš, presenečenja bodo vedno; za vojno in ljubezen, jaz bi tu dodal še puščavo, se nikoli ne moreš zares pripraviti, saj se običajno vse odvije v čisto drugo smer od pričakovane. Puščava s svojim vplivom seže v čas pred potovanjem. Sanje, domišljija in vizije so mi prinašale podobe kač, škorpijonov, celo okostnjakov tistih, ki so ostali v njej.
Samo pesek je daleč naokoli, ki spreminja barvo glede na barvo vulkanskega tufa. Bel je dober za hojo z bosimi nogami, temno rjav ali črn pa je prevroč; včasih sem vztrajal. Noge gorijo, trudim se, da bi telo vsrkalo odvečno energijo sonca, ki jo je absorbiral pesek. Ves čas imam v mislih, da se ne smem upirati, ampak le sprejemati to obliko sončevih molekul, peščeno sončno energijo. Ure in ure že hodimo; kaj bi tu človek drugega, kot se začel poglabljati vase. Občasno srknem odmerjeno vodo, da ne izzovem premočnega znojenja. Občutek gorečega telesa mi hoče podtakniti razmišljanje, kaj mi je bilo tega treba. Prvi počitek v senci stometrske skale je milostna sprememba; prestavim se v drugo stvarnost, v tisto, ki je hladnejša in mojemu telesu udobnejša. Tisto prej je bil le film, v katerem sem igral. Zaprem oči in skušam bolje zaznati telo, ki zdaj odloča brez razuma. Možgani niso niti sposobni razmišljati. Utrujenost mine in že gremo naprej.
Sonce je na najvišji točki na nebu, klobuk pa borna zaščita. Pesek je še bolj vroč, energija iz peska vedno bolj sili navzgor v telo, znoj sproti izhlapeva. Puščava se seli vame, postaja del mene, kot sem jaz del nje. »Manj kot je tebe v puščavi, več je puščave v tebi,« rečejo. Ego je potisnjen v stran, znebil se je potrebe po dokazovanju, po imeti prav, po tem, da bi si, čeprav sem vodja, utrdil svojo pozicijo v skupini. Postali smo vsi enaki, za vse je enako vroče, enako peklensko, vsi smo v dvomih. Za tiste, ki niso vajeni velikih telesnih naporov, je to kar velik izziv, posebna izkušnja, ki se je bodo živo spominjali celo življenje.
Z nekaj postanki se približamo našemu prvemu prenočitvenemu taboru v zavetju skal, ki so ga izbrali izkušeni beduini. Sonce zaide okrog šestih, zato hitro poiščemo mesto v pesku, kjer bomo namestili spalno vrečo. Ob večerji in nato ob ognju beduini skrbijo, da je vedno dovolj čaja, kave in tudi vodne pipe. Stemni se, sedimo ob ognju, steče pogovor, ljudje se odpirajo in neznancu zaupajo svoje misli. Vsak pri sebi razmišlja o preteklem dnevu in se sprašuje o prihodnjih doživetjih, se morda celo sooča z dvomi o smiselnosti hoje po peklu. Vse to daje ozračju ob ognju posebno težo. Jutro nas pozdravi s sledmi kač, glodavcev, puščavskih lisic, kuščarjev, žuželk, ki so jih nevidne živali pustile v pesku okrog spalne vreče. Nekatere je zgrabila groza, ko so videli sledi nočnih obiskovalcev. Obstaja možnost, da kača poišče toploto v spalni vreči. Malo verjetno, pa vendar si um že dela svoje scenarije. Spanje v pesku, v vdolbinah, ki jih je oblikovalo naše telo, nas je kljub bolečinam v nogah in vznemirjenosti prenovilo, in po prvem dnevu hoje smo bili pripravljeni nadaljevati. Hoja v puščavi je izziv za telo, duha in razum, in šele tu se začneš resnično učiti hoditi. Osredotočenost na hojo in teren človeku ne pušča časa za razmišljanje o utrujenosti. Res pa je, da je vsak po stari slovenski navadi imel v torbi steklenico žganja ali viskija, saj zvečer, ko se ozračje hitro ohladi, požirek dela čudeže. Še beduinom sem ponudil. Kljub temu da so muslimani, se niso branili. Ko je mrzlo, prija toplota v trebuhu.
Skoraj cel teden smo preživeli v puščavski odmaknjenosti, ob naporih ali spontanih sprehodih in čudenju nad drugačno naravo. Ure in ure smo brodili po pesku, se spopadali s peščenimi dinami in nasipi, ki so včasih visoki več sto metrov. Navzdol smo se kot otroci kotalili, drsali in se razposajeno metali po pesku. Na poti proti domu smo vsak pri sebi razmišljali, kako vnesti te notranje spremembe v vsakdan. Cela skupina se je hitro povezala, občutek je bil, kot da se že dolgo poznamo. Na potovanju smo bili namreč obkroženi z ljudmi, ki so nas razumeli, s katerimi smo se lahko pogovarjali o porajajočih se mislih in čustvih, in prejeli od njih spodbudno besedo, objem. Spraševali smo se, ali nas bodo domači razumeli, zdaj ko smo spremenjeni.
Čeprav sem bil petkrat v sinajski in štirikrat v jordanski puščavi, se mi zdi, da se tega nikoli ne bi naveličal. Ostalo mi je hrepenenje po tem, da bi se še vračal v puščavo. Žal je na teh območjih vojna in ni videti, da bi lahko kmalu ponovili bivanje v puščavi. Tam spodaj se vse zelo počasi premika.
Marjan Ogorevc, bioterapevt