Ko potegnem črto pod svoje minulo delo bioterapevta, potem moram priznati, da imajo vsa ta ‘iskanja’ le en poglavitni namen; izboljšanje življenja, pa karkoli že posamezniku to pomeni. Odkar na tem mestu izhajajo moji prispevki, govorimo o notranjih dejavnikih, torej tistih, ki jih oseba nosi v sebi, in zunanjih dejavnikih, ki nenazadnje usmerjajo posameznikovo ravnanje. In na koncu vedno ugotovimo, da so oboji soodvisni. Pri teh iskanjih, ne morem mimo sfer, ki sta nenehno prisotni v našem življenju, to sta umetnost in kultura v ožjem smislu. Nekoč sem se ob sliki lokalnega umetnika, ki pa se počasi uveljavlja tudi v širšem prostoru moral zamisliti, na koncu pa si zastaviti vprašanje: ali vendar taka umetnina, seveda če bi v tem primeru sploh lahko govorili o umetnini, v gledalcu ne povzroča zmede?
Ni pomembno, da sicer umetnost ni moje področje, ki bi ga bil sposoben javno ocenjevati, in vendar sem njen ‘odjemalec’, potemtakem pa tudi ‘ocenjevalec’; pa ob vsem tem to, da ima »vsako oko svojega malarja«, niti ni pomembno. Na tem mestu bi želel opozoriti na energijski in informacijski vpliv določene umetnine; slednji je namreč močnejši, kot si lahko sploh mislimo. Večina ljudi vsaj zavestno ne zazna tega vpliva, in vendar poteka in deluje na našo podzavest. Vrednotenje umetnine je seveda proces, skozi katerega strokovni ocenjevalec upošteva mnogo dejavnikov, prvi in zelo pomemben pa je gotovo estetski vtis. Slednji je seveda še najpomembnejši tudi za laika, ki umetnino kupi, ker mu je všeč. Včasih jo kupi tudi ljubitelj, ki mu je zbiranje umetnin konjiček ali pa celo del dejavnost, mogoče podjetnik, ki mu je tak nakup tudi naložba. Zato se še toliko bolj upravičeno sprašujem, ali se vsi ti zavedajo omenjenega vpliva umetniškega predmeta. In tako sem nekoč sklenil, da bom načrtno in pozorno opazoval, kako na ljudi delujejo energije in informacije, vgrajene v umetnino.
Antropologi rojstvo kulture v širšem smislu datirajo nekaj desettisočletij nazaj, in umetnost kot del kulture je nastajala sočasno z razvojem človekove zavesti, torej je njeno poslanstvo refleksija človekovega odnosa do narave in družbe. Hkrati pa je potekal proces povratnega vpliva; umetnost je spreminjala zavest tistih, ki jim je bila namenjena, delovala pa tudi na podzavest posameznika in na kolektivno nezavedno. Poleg tega sodobni mediji kot nosilci komunikacije in posredniki idej ter informacij (časopisi, radio, tv, literatura, umetniški predmeti, …), kjer je vsebnost umetnosti prepletena in ponujena skupaj s sodobno tehnologijo, tako rekoč narekujejo človekovo miselnost in s tem odziv in ravnanje.
Na nevidnih ravneh, ki se jih zavedamo manj, določeno umetnino lahko opazujemo drugače in drugačne bodo tudi informacije, ki jih bom tako prejeli. Nenadoma postane energijski vpliv pomemben, ta pa je lahko tudi kvaren. Gotovo na zavedni ravni ustvarim zdravo distanco, na nezavednem, torej v podzavesti, pa to ni tako preprosto, ker stvari potekajo samodejno. Ta vpliv presega naše običajne zaznave in na koncu se dotakne našega načina mišljenja, ravnanja in na koncu celo zdravja. Kajti naše bivanje je skupek posameznikove in družbene karme, je nasledek našega delovanja in razmišljanja v sedanjosti ter okolja, v katerem bivamo: bivalni in delovni prostori; predmeti, ki nas obkrožajo in jih uporabljamo; knjige, ki jih beremo in shranjujemo v svoji bližini; filmi, ki nam prinašajo družbena sporočila; slike, ki s sten oddajajo avtorjevo miselnost; prireditve, kjer se prepuščamo valovanju množice, … Vse našteto ima svoje informacijsko–energijsko polje. Človekovo biopolje, njegove zapletene strukture, pa so v nenehni interakciji z okoljem. Vse kar pošljemo v okolje, bodisi v mislih, ali na kakšen drugi način, nam to okolje tudi vrača.
V uvodno omenjeni sliki so prisotne informacije in energije umetnika, ki ni v ravnovesju s svojo notranjostjo, ki je nezadovoljen z življenjem in ki v okolje oddaja podzavestno agresijo. Proces, ko je nastajala umetnina, je bil tudi način umetnikovega samozdravljenja. Če se umetnik zaveda svojih pomanjkljivosti in travm, in jih skuša prenesti v umetnino, potem je to že zdravljenje; ravno tako, če ustvarja v stanju meditacije, ko se bo tok iz njegove podzavesti manifestiral prav v umetnini. Vibracije take umetnine pa bodo pritegnile gledalca, občudovalca (kupca), ki je umetniku podoben – ima podobne vibracije, energije, celo probleme in travme.
Marjan Ogorevc, bioterapevt