Psihični bolnik

V prejšnjem prispevku me je bralka vprašala, citiram: »Kaj pa predlagate v primeru, ko je človek psihični bolnik in se niti ne zaveda svoje težave, hospitalizacija ni mogoča, ker zaenkrat se ni fizično nasilen do svojcev ali samega sebe, kljub temu, da pa je prisotno psihično trpinčenje in jeza do družine in okolja. Nihče od stroke pa se zanj ne zmeni, ker se taksna oseba tako ali tako v svoji bolezni ne zaveda, da je potrebna pomoči in kako s tem škoduje drugim, zato se k zdravniku ali svetovalcu sama od sebe zagotovo ne odpravi«.

V moji terapevtski praksi so mi bili takšni bolniki vedno velik izziv. Velikokrat žal nerešljivi, še posebno takrat, ko so bili že psihiatrično obravnavani in »navlečeni« na močna zdravila. Sam nisem pristojen da komentiram zdravljenje z zdravili, saj se še kako zavedam, da v veliko primerov, ko ni pripravljenosti najti rešitev, ko vsi vpleteni ne sodelujejo in ko v družini in pri osebi prevladuje prepričanje, da nihče ne more pomagati, edino zdravila ščitijo osebo da ne škoduje sebi in drugim. Pogosto pa je hospitalizacija edina rešitev. Dejstvo pa je, da v primeru, ko so psihični bolniki otopeli od zdravil ne razumejo terapije, so čustveno neodzivni, apatični, niso odprti za energijsko podporo, so v neke vrste začaranem krogu iz katerega pogosto žal ni rešitve. Včasih pa ne želijo prevzeti odgovornost za svoje življenje, plavajo v coni ugodja in jim kar ustreza če drugi skrbijo za njih.

Da bi povečali možnost ozdravitve, ali vsaj izboljšanja situacije, je vsak primer zraven medicinske anamneze, potrebno pogledati tudi holistično, celostno ali sistemsko. To pa pomeni, da je potrebno pogledati v kakšnem okolju živi oseba, ki ima tovrstne težave, kakšen odnos ima okolje do nje, kakšen odnos ima oseba do okolja. Še posebej pomembno je pogledati v kakšnih okoliščinah je nekdo rojen, ali je bil zaželjen ali pa se je preprosto zgodil, morda so starši celo razmišljali o tem, da bi naredili splav in posledično oseba v sebi nosi podzavestni vzorec (nisem zaželjen, ne vidim smisla življenja,…). Pomembno je v kakšnem odnosu sta bila starša v času mamine nosečnosti in pozneje, če sta sploh kdaj imela nek odnos. Pomembno je, ali je oseba doživela kakšno travmo od ranega otroštva naprej. V primeru močne travme, je ta potisnjena v podzavest, oseba se je ne spominja več, ta pa močno vpliva na življenje. Včasih pa se težava vleče še iz prejšnjih življenj, diagnostika tega stanja pa je poseben izziv za naprednejše terapevte vseh vrst. O tem več pišem v svojih knjigah, ampak samo en primer travme za lažje razumevanje; včasih ločitev staršev in agresija med njima zaznamuje otroka, ki bodisi zboli telesno ali psihično. Imel sem dva terapevtska primera, ko so 10 letne punce izgubile vse lase ko sta se starša ločevala na »grd« način. Pri eni, ki je sodelovala v terapiji, odpustila staršem, sprejela dejstvo, da je to problem staršev, se osvobodila ujetosti v travmo, so lasi ponovno zrasli. Druga ni želela odpustiti očetu in se razen nekaj malega, ni zgodil premik na boljše. Ni potrebno posebej poudarjati, da je medicina tu nemočna, saj ne najde vzroka, upam si trditi, da ga zaradi splošno uveljavljene medicinske doktrine, sploh ne išče na pravem mestu. Pa podobnih primerov bi lahko še veliko naštel.

V primeru psihičnega bolnika je potrebno pogledati tudi ali je kdo iz ožje ali širše družine, tudi iz prejšnjih generacij naredil samomor. Tisti del stroke, ki ima celostni pristop k reševanju težav se zaveda, da se program »uničenja življenja« ki je nastal z odločitvijo za samomor, na podzavestni ravni prenaša na naslednje generacije, pa včasih tudi v naslednje življenje samomorilca. V tem primeru se že rodi kot boln, samodestruktiven, nagnjen k samomoru. Če to terapevt  prepozna in skupaj z bolnim tudi na primeren način skozi ozaveščanja in osvobajanja energijske blokade (če ni razrešena energijska blokad, se problem ne razreši) razreši, lahko pride do hitre ozdravitve. V nekaterih primerih pa se tudi »duša« samomorilca dobesedno naveže na nekoga od družinskih članov. Ali pa mu družinski člani zaradi občutkov krivde, razmišljanja kot »če bi bil jaz drugačen, ne bi naredl samomor«, dobesedno ne dovolijo zapustiti zemeljski astral in lahko tavajo po njem tudi desetletja. Družinski član pa potem ne more živeti svojega življenja, je brez energije, počasi hira, je depresiven, razmišlja o samomoru. Včasih je težava tudi zaradi splavov v družini. Imel sem veliko primerov, ko je bilo v družini več splavov in je posledično eden od otrok ujet v te energije, sploh v primeru, če je bila ta duša že splavljena in se ponovno utelesi isti materi, kar pa se kaže kot psihične težave vseh vrst, slaba samopodoba, samomorilska nagnjenja, težave v komunikaciji,…

Pravega nasveta kako ravnati v primeru, če imaš takega bolnika doma, preprosto ni, saj je vsak zase poseben. Morda najprej domači sami ali s pomočjo strokovnjaka »pospravijo« vse tisto s čemer so prispevali k težavam bolnega (starši od spočetja naprej, medsebojni odnosi, brezpogojno sprejemanje,…), potem se ustvarijo pogoji, da bo morda bolni pristal na terapijo ali pri ozaveščenem psihoterapevtu, ki obvlada tehnike diagnostike takšnih stanj, morda pri karmičnem diagnostiku, morda pri psihologu, ki obvlada transpersonalno psihologijo in pri kakšnem drugem strokovnjaku, ki je odprt in usposobljen, da osebo obravnava celostno, kot sem to napisal uvodoma. Tudi če se bo bolni medicinsko zdravil, bo s pomočjo strokovnjakov »mejnih znanosti« lažje ozdravil. Tukaj bi opozoril, da so na trgu razni pripomočki kot piramide, kocke, amuleti in še kaj, kar naj bi po mnenju nekaterih »strokovnjakov« rešilo tovrstne težave. Osebno dvomim v korist tega, če se ne odkrijejo vzroki za težave. Dovolim si biti malo ciničen, in bom rekel, da z nakupom teh pripomočkov prispevate denar za preživetje tistih, ki so to izdelali, pa prodajalcem in na koncu strokovnjaku, ki vam je to ponudil v dobri veri, da te lahko pozdravi nekaj zunaj tebe, pa še nič naj ne bi bilo potrebno narediti. Z vidika kroženja denarja je tudi nakup teh pripomočkov lahko koristno, pa še ne škoduje kupcu. Pri nekaterih pa bo učinek placeba naredil svoje in se bodo počutili bolje.

Če pa ni nobene pripravljenosti za izboljšanja svojega zdravja, če prevladuje prepričanje, da ni pomoči, pa bo pomagala medicina kot je to v skladu z njeno doktrino in vsem kar ima zraven farmakologije, hospitalizaciji na voljo. Žal je to za tovrstne težave zaradi neozaveščenosti družbe edini način. Nekoč mi je na delavnici en psihiater povedal, da je obupal v poskusih, da bi pacientom pomagal, da lahko za njih samo še moli.

Marjan Ogorevc