Olimpijske so za nami, zdaj smo lahko vsi pametni. Dobitniki medalj so prejeli kar jim gre, poraženci so se zavili v molk in že pripravljajo načrte za naslednje leto. V športu je vedno zanimivo to, da če mi ni uspelo tokrat, bo pa naslednje leto. Upanje umre zadnje. Sledijo neskončne razprave, analize, modrovanje o tem in onem. Na vprašanje ali smo bili kot država na olimpiadi uspešni, nam bi konec koncev lahko odgovorila statistika. Gledano absolutno smo daleč za velikimi, če pa gledamo na število prebivalcev, pa smo na vrhu. Velike države imajo preverjene sisteme na državni ravni, ki zagotavljajo permanentne rezultate na dolgi rok. Pri nas sistem v glavnem slabo dela, zato smo prepuščeni entuzijastom, ki s svojimi improvizacijami ravno tako dosegajo visoke rezultate.
Ponovno so bile na olimpijskih igrah prestavljene meje človeških zmožnosti – svetovni rekordi so se nizali. Ni nepomembno, da se je to dogajalo predvsem v bazičnih športih kot sta plavanje in atletika, v katerih so rezultati eksaktni, merljivi, in ne morejo biti doseženi slučajno ali s pomočjo sreče in ostalih udeležencev, če gre za moštveni šport. Res pa je, da imajo najboljši tudi več sreče. Pa smo bili že skoraj prepričani, da smo dosegli meje, ki jih ne bomo zlahka premaknili. Vsake toliko časa se vprašamo, kje so skrajne meje zmogljivosti človeškega telesa in ali je mogoče, da se rezultati nenehno izboljšujejo? So ti rekorderji še običajna človeška bitja?
Sam sem bil dolga leta atletski trener, a šele sedaj, v vlogi bioterapevta športnikov, se večkrat resno zamislim nad vedno znova postavljenimi presežki. Osebno menim, da so dandanes športniki že prispeli do točke, ko preseganje nekaterih rekordov samo s fizičnim treningom ne bo več mogoče. V samem načrtovanju treninga ‘rezerve’ ni več veliko, in da bi razvili še večje fizične sposobnosti, moramo človekove sposobnosti iskati drugje. Tudi poseganje po farmakoloških sredstvih, ki je bilo pred leti najbolj priljubljeno, ima svoje meje, te določajo konvencije o uporabi, boljša kontrola in nenazadnje tudi previsoke cene, zavedanje o škodljivosti za zdravje, …
Naše dojemanje telesnega razvoja temelji na zelo ‘kratkem’ vpogledu v prihodnost – to pomeni, da ne verjamemo, da človekovo telo zmore bistveno večje dosežke in napore, kot je tega sposobno v tem trenutku. Kako preseči ta mišljenjski vzorec? Z razvojem zavesti, kar pomeni tudi vse večji nadzor lastne podzavesti in s tem tudi tistih telesnih funkcij, ki lahko prispevajo k boljšemu rezultatu. Tega se zaveda vse več vrhunskih športnikov in samo vprašanje časa je, da bodo te svoje potenciale začeli uresničevati množično.
Človeških meja si ne bi drznil določati, saj smo do sedaj še vedno presegli vse zadane cilje in napovedi. Nekateri že verjamejo, da je civilizacija razvitega sveta naredila evolucijski preboj in tako na polju fizičnih sposobnosti prestopamo skrajne meje; obenem lahko govorimo o civilizacijskem paradoksu: velik del svetovnega prebivalstva, predvsem tistega, ki živi v urbanih središčih, pa postaja, zaradi hedonističnih navad in pomanjkanja kulture gibanja skorajda ‘nepokreten’, pa ne le v telesnem smislu.
Ko sem omenjal rezervo, ki jo še ima športna populacija, sem mislil predvsem tudi na evolucijski preskok, ki se dogaja na duhovnem področju človeštva, v njegovem razumevanju Sveta in vanj vpetega posameznika. Ko razvijamo duh – samozavedanje, bomo napredovali tudi telesno. Zavedanje, da smo telesna in duhovna bitja, predvsem slednje, povzroča tudi energijsko odpiranje in krepitev vitalne energije. To pa nedvomno pomeni tudi telesni napredek. Iz te trditve pa lahko sklepamo, da naš duh določa meje telesa. Meja torej obstaja le v športnikovi glavi. To me spomni na šaolinske veščine, ki včasih mejijo že na filmske trike. Mnogi verjamejo, da ima pravzaprav vsak človek sposobnost razviti telesne sposobnosti v smeri, ki nasprotuje fizikalnim zakonitostim. Če obstaja levitacija ali pa sposobnost iz stoje na eni roki narediti 25 skléc, če je mogoče razviti moč, da telo negira bolečino, potem je to gotovo zmožen doseči športnik.
Športniki po vsem svetu so na nek način omejeni s splošnimi družbenimi in prepričanji uradne stroke: in to je, da so ekstremni dosežki le za izbrance, njihova največja omejitev pa je neznanje o delovanju naše skrite notranjosti, duha. Uradna stroka si zatiska oči, saj še niso na tako visoki ravni zavesti, da bi razumeli tehnike za razvoj zavesti, posledično tudi telesnih sposobnosti. To lahko razume samo tisti, ki se tudi sam poda na to pot. Trenerji in športniki pa razen izjem o uporabi »neznanstvenih« metod molčijo. Delno zaradi tega, da jim ne bi kdo odnesel del zaslug za rezultat, delno pa tudi zaradi tega, da ne bi izdali svojo skrivnost. Pogovarjal sem se s trenerjem športnika na svetovni ravni, ki je »dovolil«, da njegov športnik pri treningu uporabi tudi tehnike, ki niso običajne, čeprav v to v resnici ni verjel. Jasno je povedal, da se ve kdo je naredil športnika, da ne bi komu padlo na pamet, da si prisvoji del zaslug.
Marjan Ogorevc, bioterapevt