Uspešen nastop na OI

Olimpijada je v toku, naši olimpijci kar ne nehajo polniti časopisnih strani in se pojavljati na malih ekranih. O njih praktično vemo skoraj vse: iz kakšne družine izhajajo, kako se prehranjujejo, kdo jim je pomagal na poti do uspeha. Poznamo njihove navade in razvade. Ker jih ocenjujemo po njihovem nastopu, jih torej cenimo tudi osebnostno, kadar niso v ‘uradni vlogi’ zastopanja države. Nadomestili so antičnega mitskega junaka brezhibnega telesa in sofisticiranega duha.

Še sem pod vtisom »spodrsljaja« v tem času najboljšega teniserja Đokovića. Videli smo, da je še kako ranljiv, da so ga po koncu tekme zlomila čustva. Zdi se mi čudovito, da tudi tisti, ki so navidezno močni, pokažejo čustva.

Sam sem bil dvakrat na olimpijskih igrah. Ko ima človek možnost opazovati ‘areno’ iz neposredne bližine, potem je slika dogajanja nekoliko drugačna. Na poti k uspehu je pot tudi trnova, tega se nenazadnje zaveda vsak, moji uvidi v nevidne nivoje športnikove biti pa kažejo na nenehni preplet uspehov in neuspehov, ki dnevno prevevajo življenje vrhunskega športnika. Kot bioterapevta me predvsem zanima neuspeh in neuspešno nastopanje. Globlji pogled, nedostopen načelom stvarnosti, mi nudi povsem drugačno sliko, kot si jo lahko sestavi večina posameznikov – njihovo fragmentarno gledanje ne more dati prave slike. Zanimajo me torej predvsem tisti, ki jim na tekmovanju ‘spodleti’; govorim o tekmovalcih, na katere javnost stavi; govorim o tem, kako se ‘zmagovalci’ ločijo od ‘poražencev’ v svoji notranjosti. Eni in drugi dajejo vtis nepremagljivosti. Ne glede na to, da je nemogoče absolutno opredeliti, kaj pravzaprav je za posameznika zmaga in kaj poraz, lahko rečem, da se mnogim tekmovalcem prav na velikih tekmovanjih sesuje zunanja podoba nepremagljivega junaka, ki jo vzdržujejo za javnost.

Kaj je torej v značajski potezi nekoga, ki navzven daje absoluten vtis zmagovalca, da takrat, ko bi mogel, ko je vse naravnano na brezhibni nastop, odpove. Predvsem se moramo zavedati, da so pogoji mejni, kajti zmagovalec mora v hipnem trenutku udejaniti tisto, kar je gradil vrsto let; takih potencialnih ‘zmagovalcev’ je v vsaki disciplini nekaj. Komu torej uspe? Je zmaga ob vsem povedanem le naključje? Retorična vprašanja sicer ne zahtevajo eksaktnega odgovora. Sam pa vidim v zmagovalcu neko brezpogojnost v sprejemanju samega sebe; športnik v siju mitskega junaka je vendarle človek – ko igra nadčloveka, je neprestano v tveganju, ko upa sebi in drugim priznati svoje slabe, pa tudi dobre, lastnosti, ne potrebuje več igre – lahko v določenem trenutku prizna in pokaže navzven tudi svojo nemoč. Igra pa navsezadnje zahteva dobršno mero energijskega potenciala. Povzroča še dodatni stres. Športnik, ki igra vlogo absolutnega zmagovalca, v sebi pa temu ni dozorel, mora dodatno energijo potrošiti za to, da okolje prepriča, da je neustrašen, najboljši, najuspešnejši. Vzdrževanje zunanje podobe, ki ni v skladu z ‘notranjostjo’, je stanje neravnovesja, ki ga je potrebno vzdrževati. Vzdrževanje vsakega neravnovesja pa v ekonomiji energij nekaj stane in športnika izčrpa. V trenutku nastopa, torej velikega stresa, je raven energije visoka, poveča pa se tudi raven neravnovesja. Sledi večji ali manjši neuspeh. Tako narava poskrbi, da se vse vrne v svoje nasprotje, ki pa je v resnici stanje naravnega ravnovesja.

Ko sem delal s športniki, se najprej dotaknem njegovega lastnega odnosa do njega samega kot športnika in kot človeka. V sebi mora razčistiti, kaj mu v resnici pomeni uspeh, kaj čuti do svoje panoge, do določenega tekmovanja, do sošportnikov in tekmecev. Prepoznati mora oholost v sebi in biti pripravljen sprejeti tudi spodrsljaj kot del tekmovanja.

Če športnik globoko v sebi ne verjame, da je prav on zmožen najvišjega uspeha, postane na nek način odvisen od uspeha; uspeh in neuspeh začenja enačiti z biti in ne biti – podobno kot vprašanje obstoja, nadaljnjega življenja. Tisti, ki menijo, da so najboljši, pa so destruktivni za celoto; take narava zaustavi.

Marjan Ogorevc, bioterapevt