BIORGONOMIJA

BIORGONOMIJA

Biorgonomija (osnove in praksa)
Avtor: Marjan Ogorevc
Jezikovni pregled: Liljana Monzalgi
Prelom in oprema: Marjan Ogorevc
Naklada: 500 izvodov
Tisk: Dravska tiskarna Maribor
Samozaložba Brežice, 2001
249 strani 

RAZPRODANO

Kljub temu, da knjige ni več mogoče kupiti, pa je pred vami zanimivo branje: spremno besedilo Tadeja Pretnerja in moje razmišljanje o življenju in izkušnjah ter dogodkih, ki so me pripeljali na pot zdravilstva, ni najti v nobeni od mojih naslednjih knjig.

KNJIGI NA POT

V ne tako davni preteklosti so bili običajno ljudje, ki so razmišljali “drugače” in se lotevali tako navidez nerešljivih tehničnih problemov kot tudi raziskovanj paralelnih svetov in energijskih bitij, tarča posmeha. Zgodovina pa nas uči, da resnica ni nujno le tisto, kar sodi v okvir učenj trenutnega nivoja fizike in drugih eksaktnih ved, temveč je lahko bistveno drugačna. Pred približno 100 leti je npr. veljala teorija, da umetno telo, težje od zraka, ne more leteti. Takšno mišljenje pa ni omejevalo Wilbura in Orvilla Wrighta, ki sta dokazala, da temu ni tako in danes je ta teorija videti smešna. Do petdesetih let prejšnjega stoletja je tudi veljala Newtonova teorija pojmovanja vesolja kot velikega stroja in marsikdo se je norčeval iz Einsteina, ki jo je vztrajno zavračal in iskal ključ dogajanj v vesolju v drugi smeri. Nazadnje je z relativnostno teorijo dokazal, da vesolje v biti ni snovno, temveč gre za prepleten vzorec energijskih sistemov, kjer se čas lahko upočasni ali teče hitreje, kjer se isti elementarni delec lahko pojavi na dveh mestih sočasno in je prostor ukrivljen. V svetu okultnega je tak primer C.W. Leadbeaterja in nekaterih njegovih somišljenikov, ki so trdili, da vidijo človeško avro. Obstoj avre je dokazal Semjon Kirlian, ki je s postopkom visokonapetostne fotografije uspel avro celo fotografirati.

Kaže pa, da je prišlo v kolektivni zavesti človeštva do evolutivnih premikov, ki so nam približali dejstvo, da je spoznanje dosegljivo tistim, ki ne sprejemajo vnaprejšnjih omejitev in da se moramo spremeniti sami, če želimo spremeniti svet in človeštvo. Neizpodbitno drži, da se človeštvo odpira duhovnim tokovom, s tem pa je dozorel trenutek, ko je sposobno sprejeti pojav nauka, kakršen je biorgonomija in ljudi, ki ta nauk razvijajo in širijo. Biorgonomija združuje dve resnici, kateri najdemo v izročilih starih modrecev in pravita: “Kakor je evolucija zakon življenja, tako je enost zakon Boga.” Na prvi pogled čudežne in neverjetne, prostorsko in časovno neomejene metode biorgonomije pa se izkažejo enostavne in vsakomur sprejemljive.

Nad vhodom preročišča Delfi, kjer je modra Pitija navadnim smrtnikom postregla z odgovori na vsakršna vprašanja, je pisalo: “Spoznaj sebe in spoznal boš svet in Bogove”. In to je pot, po kateri nas v pričujočem delu vodi avtor, pot, ki ima za posledico dramatično spremembo našega opažanja in doživljanja vesolja, sveta in nas samih. Na koncu te poti pa nenadoma spoznamo, da smo mi tisti, v katerih rokah je moč kreacije srečnega življenja tu in sedaj, kar je največja vrednost te knjige.
Tadej Pretner

Moje čutenje energij

Prvič sem občutil energije že v ranem otroštvu. Takrat sem pogosto ure in ure, včasih tudi cele dneve, hodil po gozdu in kot začaran strmel v drevesa, jih objemal in se prepuščal opojnim energijam, ki sem jih tam začutil. Prav tako sem velikokrat po ves dan sedel ob potoku in lovil ribe. Največkrat je šlo samo za strmenje v vodo in pri tem za doživljanje trenutka večnosti. Časa se v takih trenutkih nisem zavedal. Zaradi tega sem imel nemalokrat doma težave. Zgodilo se je namreč, da sem odšel od doma za uro ali dve, kar pa se je običajno podaljšalo kar na cel dan. Seveda pa tega nikakor nisem mogel razložiti svojim staršem, ki sta me doma zaskrbljena čakala, v skrbeh, da se mi je kaj hudega zgodilo.

Moje doživljanje narave mi je olajšalo čuvanje sosedovih krav. Sosed je imel dosti krav, ki jih ni imel kdo pasti. Seveda sem to še posebej z veseljem počel. Najbolj sem v tem delu užival jeseni, saj sem imel dovolj časa za raziskovanje narave in doživljanje neke druge, samo meni znane resničnosti. V tistih časih sem tudi zelo veliko bral. Nisem bil posebno izbirčen, tako sem prebral skoraj celo šolsko knjižnico. Mogoče so me nekoliko bolj od drugih knjig pritegnili potopisi in vse, kar je bilo nenavadno, mistično. Kot da bi že tedaj slutil, da se bom nekoč tudi sam ukvarjal z nečim, kar se nahaja izven zaznave naših petih čutov.

Od petega do osmega razreda osnovne šole sem prebolel kar nekaj bolezni. Posebej težka je bila sklepna revma. Ker po preležani bolezni nisem smel dve leti telovaditi, sem motorično precej zaostajal za svojimi vrstniki. Postal sem vase zaprt in predebel. Zdravnik, ki me je zdravil, mi je namreč prepovedal vsakršno gibanje, tudi redno šolsko telovadbo. Po njegovem mnenju ne bi smel nikoli več v življenju biti telesno aktiven. Priporočil mi je poklic, pri katerem naj bi delo opravljal pretežno sede. Ker pa sem že takrat delal vedno tisto, kar so mi odsvetovali, sem se odločil za vojaški poklic. Pozneje sem s pomočjo djotiša, indijske vedske astrologije izvedel, da to ni bilo naključno. V tem delu življenja sem pač moral biti vojak. Prijavil sem se v Mornariško tehniško vojaško šolo v Puli. Pri vpisu sem imel kar nekaj težav, saj nisem bil zadnji dve leti ocenjen iz telovadbe. Vendar mi je bila ta šola usojena in ni bilo ovire, ki bi me zadržala. Pozneje sem v regresiji spoznal, da sem že v prejšnjem življenju živel na morju, zato me je tudi tokrat vleklo na morje.

Srednja šola

Odhod v Pomorsko srednjo vojaško šolo v Pulo je bil zame največji šok v življenju. Za petnajstletnega fanta je bilo bivanje v vojašnici, ki je bila tudi šola, dobesedno doživetje izvenzemeljske izkušnje. Šolanje je bilo naravnano tako, da so poskušali najprej iz nas narediti robote, saj so sistematično zatrli vsak del osebnosti, kar jim pri petnajstletnikih niti ni bilo tako težko. Že takrat smo imeli orožje in smo zraven napornega splošnega dela šolskega programa izvajali tudi vojaški del, ki je bil še posebno težak. Ni bilo ure, ki ni bila organizirana. Vse je bilo pod kontrolo. Praktično ni bilo nobene zasebnosti. Tako smo počasi postajali stroji, ki izpolnjujejo ukaze. Na mojo srečo nikoli niso uspeli iz mene narediti vojaka. Počutil sem se kot v ozkem tunelu. Ni bilo možnosti, da bi se obrnil nazaj vendar sem nekako vedel, da bo enkrat tega konec. Takrat še nisem vedel, da bom iz tunela prišel šele po približno dvajsetih letih in da se moram do takrat še veliko naučiti. Zapadel sem v neko pasivnost in se prepustil toku. Že takrat sem se naučil, kako moram ravnati, da me reka, ki me nosi, ne zabije v kakšno skalo. Okoli sebe sem si sezidal zid, ki me je zaščitil od sistema.

Intenzivno sem se začel ukvarjati s športom. Treniral sem prav vse. Začel sem z veslanjem v četvercu, dvigovanjem uteži, boksom, judom. Končno sem našel tudi šport, ki mi je ustrezal. To je bil karate. Začel sem z taekvondojem, pozneje pa sem redno vadil klasični karate. Ta šport mi je počasi dvigoval samozavest in postajal sem druga osebnost. Nisem bil več pasiven, ampak sem aktivno usmerjal svoje življenje, seveda v okviru danih možnosti. Z izpopolnjevanju v karateju sem začel bolj zavestno spoznavati svet energij. Seveda pa so v tistih časih poskušali karate očistiti duhovnega dela. Poudarjali so le fizični oziroma športni vidik karateja. Spomnim se korejskega mojstra taekvondoa Parka, ki je vodil seminarje tudi v takratni Jugoslaviji. Ko so ugotovili, da poučuje taekvondo kot veščino, ki združuje duh in telo, so mu prepovedali prihod v Jugoslavijo. To so razložili s tem, da je sovražnik komunizma ter da se gre nekakšnih duhovnih zadev.

Prva zaposlitev

Leta 1972 sem končal šolo. Moje prvo službovanje je bilo na podmornici. Tam sem pristal po šestmesečnem tečaju. Potreba po podmorničarjih v takratni vojni mornarici je bila tako velika, da smo morali vsi, ki smo bili za to zdravstveno sposobni, iti na tečaj za podmorničarje. Predhodno smo opravili zelo zahtevne preglede in teste. O zahtevnosti testov govori dejstvo, da je teste opravilo le 10% preverjenih. Načeloma so zaradi težjih pogojev, podmorničarji postali samo tisti, ki so se javili prostovoljno. Seveda je bil pojem prostovoljnosti zelo širok. Mi smo temu rekli »ruski prostovoljci«. V praksi je to izgledalo tako, da so ti povedali, da si prostovoljec. Seveda pa so tistim, ki so to »prostovoljnost« odklonili, znali še posebej otežiti življenje.

Tako sem leta 1972 začel delati kot član posadke podmornice. Matična luka je bila v Splitu. Tam sem ostal do leta 1983, ko smo se vsi skupaj z družino preselili v Brežice. Med tem časom sem se oženil in prišli so otroci. Hčerka Tina in sin Andrej. Enajst let dela na podmornici bi lahko označil kot moreče sanje. V veselje so mi bili le redki trenutki, ki sem jih preživel z družino ter ukvarjanje s športom. Neskončne ure in dnevi, ki sem jih preživel pod vodo, so bili zame zelo dobra šola, ki me je naučila potrpežljivosti. Tisti, ki se pod vodo ni naučil živeti »v trenutku«, je imel dobesedno pekel na zemlji. Že takrat sem v dolgih dneh pod vodo (včasih tudi do 12 dni neprekinjeno), zmogel prestopiti onkraj resničnosti. Zdelo se mi je, kot da to nisem jaz oziroma kot da se nahajam nekje drugje. To mi je pravzaprav pomagalo, da nisem, tako kot mnogi, postal alkoholik. Ves ta čas sem še vedno treniral karate, v katerem sem tudi tekmoval. Seveda brez večjih uspehov, saj mi je manjkalo treningov. Nisem pa bil pripravljen zmagovati za vsako ceno. Tekmoval sem tudi v atletiki in v vojaškem mnogoboju, kjer sem bil bolj uspešen. Takrat mi je to tudi veliko pomenilo. Same priprave na vojaška športna tekmovanja so mi vsako leto omogočala tudi do enega meseca odsotnosti s podmornice.

Velika prelomnica

Po prihodu v Brežice leta 1983 sem se zaposlil v takratni Tovarni celuloze in papirja v Krškem. Tam sem ostal le kratek čas, saj sem opravljal dela nekvalificiranega delavca, za napredovanje pa ni bilo nobene možnosti. Politična situacija je bila takšna, da so se tisti, ki so zapustili vojsko, le stežka zaposlili. Naslednja zaposlitev je bila v srednji šoli, kjer sem opravljal dela hišnika v domu učencev v Brežicah. Nekaj časa pa sem bil tudi redar v diskoteki. Med tem časom sem končal šolo za atletske trenerje ter postal atletski trener v AK Brežice. V službo sem hodil samo zato, ker sem moral nekje zaslužiti za preživetje, in dela nisem opravljal z veseljem. Vso svojo kreativnost sem usmeril v preučevanje atletskih metov. Imel sem srečo, da sem spoznal nekaj takrat najboljših trenerjev na področju metov. Prišli so tudi prvi rezultati. Moj atlet je postal prvak Jugoslavije. Začel delati kot nacionalni trener za atletske mete v naši novi državi. To je bil zame še poseben izziv, saj na tem področju ni bilo strokovnjaka, ki bi se sistematično ukvarjal s teorijo in s praktičnim delom na področju atletskih metov. Takrat še nisem vedel, da je vse to zame samo učenje, oziroma priprava za poznejše preučevanje metod zdravljenja kot so radiestezija, reiki in biorgonomija. Metode in način dela, ki sem jih uporabljal pri športu so mi sedaj v veliko pomoč pri izučevanju alternativnih metod zdravljenja. Pri študiju in delu na področju atletskega treniranja sem do popolnosti spoznal anatomijo, fiziologijo in psihologijo človeka.

Z delom atletskega trenerja sem počasi ozaveščal dejstvo, da takrat, kadar delaš z ljubeznijo in jasnim namenom, pri tem dobivaš podporo višjih ravni. Začel sem se zavedati dejstva, da do znanja lahko prideš tudi na neformalen način, preko tečajev, predavanj. Največ pa se lahko naučiš podobnega iz lastnih izkušenj in izkušenj tistih, ki so v športu uspeli, kajti ti imajo spoznanje o tistem, kar delajo. Spoznaval sem tudi, da je veliko znanj, ki so le formalna, brez vrednosti. Mnogi so doktorirali iz tem, ki so le same sebi namen.

V obdobju mojega razvoja kot atletskega trenerja sem imel zanimivo izkušnjo. Predaval sem na posvetu atletskih trenerjev. Na takšnem posvetu sodelujejo trenerji z različno stopnjo izobrazbe, ki ni nujno iz področja športa. Veliko vrhunskih rezultatov dosegajo trenerji, ki nimajo nobene izobrazbe na športnem področju. Sam sem takrat delal v domu učencev kot hišnik – kurjač, le da tega večina ni vedela. Po končanem predavanju smo, kot se je to takrat spodobilo, vse skupaj zalili z dobro kapljico. V družbi je bila večina profesorjev telesne vzgoje ter nekateri, ki so tudi magistrirali in doktorirali iz pedagoških znanosti. Moje predavanje so ocenili kot zelo dobro, saj sem imel tudi rezultate v praksi. Pogovor je nanesel tudi na to, kje delam. Povedal sem, da v Srednji šoli Brežice. Seveda so me tudi vprašali, kaj učim. Povedal sem, da nič. Ko so ugotovili, da sem samo hišnik, je bilo pogovora kmalu konec. Niso se mogli sprijazniti z dejstvom, da jim je predaval hišnik, njim, ki so tako izobraženi. Seveda pa je bilo zame to spoznanje boleče, celo šokantno. Danes sem jim neskončno hvaležen, saj mi je to dalo dodaten zagon za nadaljnje delo in raziskovanje.

Ponovna sprememba službe

Leta 1991 je prišlo do osamosvojitve in zame nova možnost za spremembo dela. Takrat sem se že začel zavedati, da ni slučajev, ampak se vse odvija po nekem scenariju. Pri meni to poteka tako, da se v času, ko se moram premakniti naprej, pogoji dosedanjega dela tako otežijo, da me to prisili na spremembo. Tako mi je tudi na takratnem delovnem mestu hišnika v srednji šoli postalo neznosno. Brez nekega posebnega razloga sem dobil še dodatno delo, kar je bilo seveda preveč. Spet se moram zahvaliti takratnemu ravnatelju srednje šole, da mi je »zagrenil« delo in sem se na podlagi tega odločil za spremembo.

Sprejel sem službo v novi slovenski vojski. Moram priznati, da s pomočjo »zveze«, saj sem bil star že 37 let, pogoj za sprejem v službo pa je bila starost 28 let. Po vsej verjetnosti pa tudi zato, ker drugega kadra ni bilo dovolj. Jaz sem imel veliko izkušenj, ki jih je v takratni novi Slovenski vojski tako zelo primanjkovalo. Na novem delovnem mestu me je prevzel neki novi zanos. Mislil sem, da lahko spremenim svet. Delno je bilo za to vzrok delovno okolje, ki je bilo zelo vzpodbudno. Delali smo z velikim navdušenjem in nam ni bilo žal nobene ure izven delovnega časa. Ker pa sem potreboval najmanj VI. stopnjo izobrazbe, kar je bil pogoj za napredovanje, sem se vpisal na Ekonomsko fakulteto, smer poslovna šola. Šola je bila ob delu in predavanja večji del ob vikendih in blizu. Začel sem se učiti s takšnim zanosom, da sam sebe nisem prepoznal. Z lahkoto sem opravil tudi to šolo. Diplomiral sem iz smeri finančno računovodstvo. Seveda v praksi nisem imel pojma, kako to delo izgleda, kar dokazuje dejstvo, da lahko, ko te to veseli, končaš katerokoli šolo, vendar pa si lahko za delo, ki bi ga moral potem opravljati, popolnoma nesposoben. S tem ne želim zmanjšati vrednosti izobraževanja, ampak poudariti dejstvo, da v primeru, ko nekaj ne delaš s srcem, v tem ne moreš biti uspešen.

Pozneje sem končal tudi šolo za častnike, kar pa mi ni prineslo nič novega znanja, saj sem vse to že delal v praksi. Vendar predpisi so predpisi in ker je bilo potrebno nekaj končati, sem to tudi storil.

Pospešen duhovni razvoj

Nekako po letu 1992 se je intenziviral moj interes za področje duhovnosti. To je bilo v času, ko sem zraven redne službe delal tudi v diskoteki kot redar. Zaradi kronične utrujenosti so se pojavile zdravstvene težave, ki mi jih zdravnik ni mogel pozdraviti. Nekako sem prišel do bioenergetika, ki mi je odpravil takratne akutne težave. Istočasno pa mi je tudi svetoval, da je prišel čas, da svoje življenje vzamem v svoje roke. Seveda nisem razumel, kaj je s tem mislil. Na njegov nagovor sem začel vaditi hata yogo. Do mene je prišlo vse več knjig s tega področja. Tudi hčerka Tina je že prebirala tovrstne knjige. Spomnim se knjige o vegetarijanski prehrani (Tina že takrat ni jedla mesa), ki se mi je zdela dovolj nenavadna. Takrat sem jedel ogromne količine mesa in si skoraj nisem mogel predstavljati prehrane brez mesa.

Prva spoznanja

V roke mi je prišla tudi knjiga in kaseta o yogi nidri. Istočasno z vadbo asan, sem vsakodnevno meditiral ob kaseti. Na kaseti je bila vodena meditacija po metodi yoge nidre. Zelo hitro sem se začel spreminjati. Vse lažje sem obvladoval asane in po poslušanju kasete sem bil čedalje bolj sproščen. Meso je samo odpadlo z jedilnega lista. Vse se je začelo odvijati z vrtoglavo hitrostjo. Vsakodnevno sem spoznaval ljudi, kateri so mi prinesli ravno prave informacije, ki sem jih za svoj razvoj ravno v tistem trenutku potreboval. V knjižnici sem prijel ravno za »tapravo« knjigo. Knjige, ki se je iz tistih časov najbolj spominjam, je Celestinska prerokba. Prebral sem jo nekajkrat in to naprej in nazaj. Če bi bilo možno še poprek, pa bi jo še tako. Če se samo spomnim, koliko časa sem potreboval, da sem lahko na trenutek opazil sij aure na drevesu. Moram reči, da sem šele potem, ko sem spoznal orodja biorgonomije zares dojel Celestinsko prerokbo. Pravzaprav je sedaj vse tisto, kar piše v njej, zame tudi resničnost.

Nekega dne sem ob vodeni meditaciji yoge nidre s kasete doživel posebno izkušnjo. Kar naenkrat sem se začel dvigovati. Začutil sem, da sem izven telesa, brez teže. Čutil sem močno toploto. Bilo je fantastično. Presegalo je vse, kar sem o tem bral, ali pa so mi pripovedovali. To je bilo moje prvo spoznanje izventelesne izkušnje. Bilo je prelepo, tako lepo, da sem se ustrašil. Strah me je nemudoma vrnil na zemljo. Pozneje sem porabil neskončno ur, da sem ponovno doživel isto stanje. Vendar so bili ti poskusi največkrat brezuspešni. Ni mi imel kdo svetovati, sam pa nisem vedel, da je nemogoče doživeti to stanje, kadar se zavestno trudimo.

Prijatelj iz Nove Gorice me je povabil na tečaj reikija. Za reiki še nikoli nisem slišal. Danes vem, da še ni bil čas za to, in me ni uspel zainteresirati za tečaj. Vse, kar mi je povedal o reikiju, se mi je zdelo preveč nemogoče, skratka nekaj, kar ni zame.

Zaradi težav s sinusi sem zaprosil za pomoč homeopatinjo, zdravnico Kornelijo Pope Toth. Verjel sem, da mi lahko pomaga, saj je z njeno pomočjo ozdravila moja prijateljica, ki je bila po diagnozi uradne medicine neozdravljivo bolna. Napovedali so ji samo še voziček. Po tistem, ko sem videl rezultate, ki jih dosega homeopatija, sem se tudi jaz odločil za homeopatsko zdravljenje. Že na začetku sem bil prijetno presenečen, saj se mi je zdravstveno stanje hitro izboljšalo. Zgodilo se je na primer, da sem zbolel za močnim bronhitisom, ki ga je spremljala še visoka telesna temperatura. Pri zdravniku sem dobil celo vrečko zdravil in tri tedne bolniške. Še isti dan sem nekajkrat spil homeopatske kapljice in zjutraj sem bil zdrav.

Sedaj sem že tudi sam začel resno razmišljati o tem, kaj stoji za tako čudežno ozdravitvijo. Nekako v tem času sem ponovno doživel zelo močno »mistično« izkušnjo. Takrat se zelo rad meditiral ponoči, v gozdu. To sem počel tako, da se sedel na panju z zaprtimi očmi in se prepustil najprej vodeni meditaciji po metodi yoge nidre, v nadaljevanju pa sem samo sedel in se prepuščal toku energije in širjenju zavesti. Nekega dne sem na levi strani glave bolj začutil kot videl močno toploto in svetlobo. Bilo je kot nekakšna žareča krogla. Ko se mi je to zgodilo prvič, sem se močno prestrašil. Pozneje pa sem to sprejel in se naučil to svetlobo potegniti vase. Danes vem, da se mi na tak način pokažejo moji vodniki. Tudi danes vodnike zaznam kot svetlobo in nikoli kot poosebljeno bitje.

Nekako leta 1995 sem začutil, da je čas za Reiki tečaj. Sam ne vem, kako sem prišel do telefonske številke reiki učiteljev Giordane in Marjana Ostermana. Poklical sem ju z željo, da se prijavim na tečaj reikija. Ker v tistem času nista imela nobenega tečaja v Velenju, sem sam zbral skupino in ju povabil v Krško. Prišel je težko pričakovani dan reiki tečaja. Po iniciaciji so vsi nekaj doživeli, nekaj se jim je prikazalo. Nekateri so imeli mistične iskušnje. Jaz pa nič. Še vedno sem deloval preveč na razumu. Vse sem si želel razumsko razložiti. Ko sem po prvem dnevu želel demonstrirati moč reiki energije, sem bil razočaran. Enostavno ni delovalo. Vse, kar sem čutil po prvem dnevu tečaja, je bil močan glavobol, ki ni ponehal vse do drugega dne. Drugi dan pa je bilo že boljše, saj sem začutil toploto in tok energije. To je bilo čudovito doživetje. Ko pa sem slišal o tem, da je reiki tretje stopnje za tiste, ki želijo živeti drugačno, spremenjeno življenje, sem si rekel: »Mene že ne bodo dobili!« Ko bi le takrat vedel, kako sem se motil. Že takoj po prvi stopnji reikija so začeli k meni prihajati ljudje s težavami. Po opravljeni terapiji jim je bilo dosti boljše. Ker sem bil takrat še atletski trener, sem imel veliko možnosti delati z atleti na pripravah, tekmovanjih ali pa po treningih. V letu dni sem opravil ogromno število terapij. Istočasno pa sem sem prejel še iniciacije za drugo in tretjo stopnjo reikija. Čakali pa so me že tudi tečajniki. Prišel je čas za iniciacijo v učiteljsko stopnjo. Nekaj več kot po enem letu od prve iniciacije sem že sam vodil moj prvi tečaj reikija. Torej ni pravil, koliko časa naj bi preteklo med prvo in tretjo stopnjo. Vse se je dogajalo tako hitro, da nisem mogel slediti.

Opravljal sem vse več in več iniciacij in terapij. Ker sem pri terapijah potreboval orodje za diagnostiko, sem pri gospodu Igorju Zierenfeldu opravil tečaj radiestezije in bioenergije. Še danes ne vem, kako sem prišel do njegove telefonske številke. Radiestezija mi je odprla nov pogled na področje energij. Kar naenkrat je vse postalo izmerljivo in stvarno. Nič več ugibanja v diagnostiki. Lahko sem odpravljal elementale, odpiral čakre, vzpostavljal energijske pretoke in tako dalje. Na področju radiestezije sem navdušeno raziskoval in delal tudi po pet šest ur na dan. Življenje brez nihala si skoraj nisem mogel več zamisliti. Včasih sem se vprašal, kako lahko ljudje sploh živijo brez nihala. Zdelo se mi je, da je svet moj. Ko bi le takrat vedel, kako malo sem vedel o energijah.

Naslednja spoznanja so si sledila s svetlobno hitrostjo. Sodeloval sem na tečaju o zdravljenju s kristali, ki ga je vodil Tadej Pretner iz Litije. Spoznal sem čudovito moč kristalov. Možnosti uporabe kristalov so bile neskončne. Tudi ta spoznanja sem vključil v svoje terapije, ki so tako postale bolj uspešne. Spomnim se mojega navdušenja, ko sem s pomočjo kristala kamene strele na daljavo odpravil benigni tumor velikosti jajca v ščitnici. Seveda sem za to potreboval kar deset terapij. To sem pozneje še večkrat ponovil. Postajal sem vse bolj samozavesten. Zavedal sem se, da je dovolj, če se odprem toku energije in pri tem uporabim znanje, ki ga imam, in stvar enostavno deluje.

Na nekem srečanju mi je učiteljica reikija gospa Meta Fonda omenila, da bi bilo zame zelo koristno, če bi poznal delovanje meridijanov. Takrat sem o tem področju vedel še zelo malo.

Prišel je čas, da zvem več tudi o meridijanih in še več o tradicionalni kitajski medicini. Vpisal sem se v šolo TUINA kitajske masaže z osnovami tradicionalne kitajske medicine ter kiropraktike. S tem sem svoje znanje in spoznanja na področju energij dvignil še za eno stopnico. Zdravnika Dervišević in Ristić pa tudi drugi so me v štirinajstih mesecih popeljati v čudoviti svet TUINE kitajske masaže, tradicionalne kitajske medicine in osnov kiropraktike. Naučil sem se diagnostike, odprave težav s pomočjo masaže in stimulacije akupunkturnih točk. Dobil sem odlično predznanje, za kasnejše raziskovanje tradicionalne kitajske medicine in uporabo akupunkturnih točk. Povezal sem znanje radiestezije in poznavanje akupunkturnih točk. Poljski radiestezist Voznyak je v svoji knjigi Sodobna radiestezija omenil možnost uporabe nihala, s katerim preko igel, ki jih zabodemo na silhueti osebe, lahko na daljavo (teleradiestezijsko) dovajamo ali odvajamo določene energije. Sam na žalost ni končal tega projekta, zato ga le omenja in na kratko opisuje kot učinek takšne vrste terapije. Sam sem začel igle zabadati v akupunkturne točke na sliki in deloval na osebo teleradiestezijsko (na daljavo). Učinek je bil podoben, kot če bi delali akupunkturo. Sam sem preveril njegove trditve in se prepričal, da delujejo. S poznavanjem akupunkturnih točk sem metodo nekoliko razvil. Sliko z vsemi meridijani in akupunkturnimi točkami sem nalepil na pluto. Potem sem za določeno težavo vzel kombinacijo točk, podobno kot v akupunkturi, in v njih zabodel igle. Z nihalom sem potem dovajal ali odvajal energijo, glede na to, kar je bilo potrebno. Po večkratnem preverjanju sem ugotovil, da je učinek podoben kot pri akupunkturi. Včasih ga celo presega, saj z nihalom lahko zelo natančno določimo trajanje terapije. S tem pa postanemo zelo racionalni, kar nam tudi skrajša čas, potreben za terapije. V času študija TUINE kitajske masaže sem se spoznal z biorgonomijo. Hčerka Tina je v Mariboru, kjer je opravljala terapije AURA – SOME, spoznala Naomi Feinberg iz Izraela. Ta jo je naučila »blinkanja« oziroma zaznave energije s pomočjo senzorjev na vekah in merkave ter enostavnega načina transformacij z združevanjem komplementarnih energij. Teh enostavnih orodij biorgonomije sem se naučil še pred prvim tečajem iz biorgonomije. V roke sem dobil tudi zapiske iz Naominih tečajev na Hrvaškem, ki sem jih skrbno preučil in preizkusil v praksi. Že ta enostavni del biorgonomije sem začel vključevati v svoje terapije. Takoj sem ugotovil neverjetno učinkovitost, ki jo do tedaj nisem opazil pri nobeni drugi metodi. Tako sem prišel na prvi tečaj biorgonomije ves v pričakovanju. Imel pa sem že iskušnje z biorgonomijo v praksi. Tečaj mi je odprl novi vpogled v možnosti uporabe biorgonomije. Naslednje stopnje tečajev so mi prinesla še dodatna spoznanja. Na nekaterih tečajih sem sodeloval večkrat, saj se vedno zaznal in zvedel še kaj, česar prej nisem, ker enostavno nisem bil sposoben vsega dojeti. Biorgonomija se mi je zdela kot znanstvena fantastika, vendar uporabna tukaj in sedaj.

Zraven terapij sem začel tudi sam poučevati biorgonomijo na svojih tečajih. S pomočjo hčerke Tine seem napisal dve skripti za pomoč pri tečaju. Do sedaj se tečajniki, razen iz nekaj zapiskov pretežno v hrvaškem jeziku, niso imeli od kod seznaniti o osnovah biorgonomije. Vodenje tečajev in opravljanje terapij pa me pripeljalo do novih spoznanj. Vse bolj sem začel razvijati lastno smer biorgonomije, ki temelji na mojih poprejšnjih spoznanjih. Še naprej vodim tudi tečaje reikija, ki sem ga izboljšal s spoznanji iz področja biorgonomije, s čimer je reiki postal še bolj učinkovit. Tečajnike pred iniciacijo pripravim s pomočjo orodij biorgonomije. Na ta način prejmejo iniciacijo brez blokad, raznih strahov in kar je še bolj pomembno, brez elementalov. Spoznal sem, da tako spremenjeni reiki omogoča tečajnikom že po prvi stopnji reikija delo na daljavo, seveda brez reiki simbolov. Ker pa je reiki zaradi tega tudi bolj učinkovit, veliko več reikistov po tečaju, za razliko od prej, nadaljuje z delom na sebi in na drugih.

Največja sprememba

Vzorec, ki deluje pri meni, kadar je čas za velike spremembe, se je spet ponovil. Razmere v moji službi, v Slovenski vojski so zame postale nevzdržne. Bil sem premeščen na delo v drugi kraj. Za pot v službo in domov sem vsak dan porabil skoraj dve uri. Zraven službe ni bilo več dovolj časa za raziskave, vodenje tečajev in za opravljanje terapij. Zato sem v času, ko končujem knjigo o biorgonomiji, zaprosil za prekinitev delovnega razmerja. Ustvarile so se moje želje, da mi bo delo z energijami tudi služba, oziroma da se bom s tem tudi preživljal. Končno sem svoje življenje prevzel v svoje roke. Torej ta čas sovpada z izdajo moje prve knjige o biorgonomiji. V glavi imam polno idej tudi o naslednjih knjigah, ki jih bom napisal. Najverjetneje bo to knjiga, ki bo povezovala biorgonomijo s tradicionalno kitajsko medicino in drugimi metodami na podlagi mojih izkušenj. Vendar bom to prepustil času.