Avtor: Marjan Ogorevc
Uredila in jezikovno pregledala: Eva Senčar
Spremna beseda: Eva Senčar
Naslovnica: Leonard Rubins
Oblikovala: Andrejka Čufer
Fotografije: Marjan Ogorevc
Strani: 171
Prelom in tisk:Utrip d.o.o. Brežice
Izdano v samozaložbi, Brežice, junij 2007
»Dva dni pred odhodom, med ritualom, se mi je približala šamanka Nina, da bi mi predala svoj erem, amulet, ki je simbol moči, znanja, sposobnosti, izvorne energije, božanskosti. Šamana ščiti pred zli duhovi in povezuje z izvornimi energijami. Duhovi so ji tako naročili, mi je povedala. Obešen okoli vratu je skrit pred pogledi drugih. Sama ga je dobila ob svoji iniciaciji in ga nosila deset let.
Zame je bila posebna milost, da sem smel sodelovati v obredih, s šamani potovati v druge svetove in se spomniti svojih prejšnjih življenj, ko sem v Tuvi živel kot šaman.«
Besedilo na zavihku knjige
Avtor nas popelje v odmaknjeni svet tuvanskih šamanov. Njegova prvinska energija, pristnost, toplina in neposrednost nas očarajo. Z lahkotnostjo, s katero dojema svet in okolje, nam pripoveduje o neskončni pokrajini, težkem življenju prebivalcev, njihovi navezanosti in odvisnosti od narave. Nespoštovanje narave in njenih zakonitosti za prebivalce pomeni smrt. Šamani že tisočletja igrajo pomembno vlogo pri preživetju in ohranjanju družbe. Ta družbena vloga pa je njihovo življenjsko poslanstvo, ki se mu v celoti posvečajo. Znanje, ki ga ohranjajo in hkrati pridobivajo skozi mnoga življenja, njihova povezanost z duhovi, ki jih obkrožajo, njihova potovanja iz sveta, v katerem živijo, v svet duhov in nazaj, darovanja, zdravilske in prerokovalske sposobnosti jih postavljajo na mesto, ki ga ne morejo zavrniti. Njihova poklicanost je hkrati njihova stigma. Od njih se lahko učimo, ponovno spoznamo pozabljeno in pomagamo ohranjati ravnovesje v nas samih in svetu, v katerem živimo.
(Mihaela Radanov)
Uvod
V Kizilu nas je sprejel vrhovni poglavar vseh tuvanskih šamanov prof. dr. Monguš Kenin-Lopsan. Ker nismo bili pravi turisti, je bil naš obisk zanj še posebno dragocen, kajti po vrnitvi bomo svetu pripovedovali o njihovi kulturi, običajih, o resničnem šamanizmu. Šamanizem je izvorna božanska modrost, a v sodobnem svetu večinoma ni pravilno razumljen, bolj nekaj, kar spada k primitivnim ljudstvom, kar je že zdavnaj preživeto. V tistem trenutku, ko sem ga spoznal, je v meni dozorela odločitev, da bom napisal knjigo o tuvanskih šamanih, o svoji neposredni izkušnji med samim obredom, o njihovem življenju kot sem ga imel priložnost tudi živeti, ko sem sam za kratek čas, postal del njih. Ta prehojena pot je le delček mojega nenehnega prizadevanja, da se kot zdravilec izpopolnjujem in hkrati iščem nove, še neodkrite ali pozabljene metode zdravljenja. Kot karmičnemu diagnostiku in vodji šole za zdravilce so mi bile tehnike šamanizma, njihovi rituali in ekstatična stanja v neki modificirani obliki že prej znani in vseskozi del postopkov, s katerimi izpolnjujem svoje poslanstvo.
Petnajst let se že ukvarjam z zdravilstvom, predvsem na področju iskanja vzrokov, ki so pripeljali do težav, in njihovega čimbolj učinkovitega in enostavnega odpravljanja. V tem času sem se ves čas izobraževal na področju zdravljenja na naraven način. Ob tem sem spoznal razne metode, in načine zdravljenja, ki so me bolj ali manj pritegnile. Vsako metodo sem sprva dodobra spoznal, uporabil v praksi, jo tudi poučeval in svoje izkušnje opisal v knjigah1. Na nek način sem vsako predhodno metodo vgradil v naslednjo in počasi prišel tako daleč, da pri svojih terapijah ne uporabljam več nobene eksaktne tehnike, oziroma mi naučeno znanje koristi samo za to, da lahko prepoznam informacije, ki jih sprejemam ko vstopam v biopolje in jih posredujem osebi, ki ima težave.
V vsem tem času iskanja najbolj učinkovite tehnike naravnega zdravljenja sem se srečeval z vse bolj učinkovitimi načini in metodami zdravljenja. Na začetku sem celo zmotno mislil, da je energijsko zdravljenje tudi zdravljenje vzrokov bolezni. To sem prevzel od svojih učiteljev, ki so me učili, da lahko polaganje rok, odvajanje slabih in dovajanje dobrih energij, uravnavanje čaker in vzpostavljanje energijskega stanja s strani terapevta pozdravi bolezen. Takrat še nisem vedel, kakšna zmota je to bila. Vedno mi je pri vsaki metodi še nekaj manjkalo, saj se je bolezen skoraj vedno vračala, čeprav včasih tudi po nekaj letih. Šlo je preprosto za energijsko simptomatsko zdravljenje, ki je, kot sem kasneje ugotovil, škodljivo tako za bolnika kot za terapevta2. Končno sem spoznal, da je edino trajno in učinkovito zdravljenje ozaveščanje in razumevanje vzrokov, sodelovanje bolnega in samozdravljenje. Zdravilčeva vloga je pomoč pri odkrivanju vzrokov, zavedanju, kako deluje Vesolje, in podpora pri zdravljenju. Ob tem pa mora oboleli aktivno sodelovati s spremembo razmišljanja, z razumevanjem svojih težav, spremembo načina življenja in prehranjevanja ter odnosa do sebe, do okolja in Vesolja. S takšnim védenjem pa lahko postavimo pod vprašaj veliko zdravilskih tehnik in načinov zdravljenja. Pravzaprav ne gre za slabe ali napačne tehnike, ampak za nepravilno razumevanje le–teh. Vsaka tehnika je lahko učinkovita in opravičljiva, če jo uporabimo na pravilen način.
Ves ta čas pa je ostala ena metoda zdravljenja, ki je burila moj nemirni duh, metoda, ki je še najbolj mistična, šamanizem. Pravzaprav je to metoda, ki je v našem prostoru tudi najmanj znana in kot takšna tudi najmanj uporabna v praksi. Iz knjig in drugih virov sem vedel, da šamani prihajajo iz daljnje Sibirije, Severne in Južne Amerike, Afrike in še iz nekaterih drugih delov sveta. Vedel sem, da pri svojem delu preko ekstaze vstopajo v druga stanja zavesti, sodelujejo z duhovi in delujejo skozi magijo, kar je treba razumeti v pozitivnem smislu. Vse skupaj je za laika lahko celo strah vzbujajoče, še posebno po ogledu filma, ki govori o vuudu magiji. Vendar pa je v zadnjem desetletju z našim odpiranjem v Svet in razvojem zdravilstva tudi šamanizem prišel v Slovenijo. Pojavila se je tržna niša, ki so jo izkoristili prireditelji tovrstnih tečajev, pogosto pa tudi množičnih predstav, ki burijo duhove. Gre za izobraževanje preko tečajev in delavnic, ki so namenjene začetnikom. Obstajajo pa tudi napredni tečaji, kjer si udeleženci pridobijo naziv šaman. Moj namen ni, da jih ocenjujem ali pišem o tem – v mojem življenju so odigrali pozitivno vlogo že samo s tem, da so vzbudili mojo radovednost. Da pa vsi, ki so na ta način pridobili naziv šaman, resnično lahko delujejo kot šamani, da razumejo razliko med iniciiranim šamanom, ki je imel ekstatično izkušnjo, in tistim, ki je dobil samo navodila o postopku, močno dvomim, in to predvsem zaradi tega, ker šamana ne narediš, ampak se mora ta roditi, to je njegovo poslanstvo.
Čeprav sem si močno želel spoznati šamanski način zdravljenja, me je pri vsem tem ves čas nekaj motilo. Verjetno to, da so nekateri slovenski šamani prišli k meni po pomoč. Zdelo se mi je, da kljub tečajem, ki so jih opravili, niso sposobni potovati v druge svetove in komunicirati z duhovi, kar je osnovno poslanstvo šamana. Pogosto so mi na terapijah pripovedovali o čudežnih šamanskih tehnikah, ki jih izvajajo, sami pa so imeli kup težav, ki jih niso znali odpraviti. Tudi nekateri, ki so bili pri njih na zdravljenju, so potem prihajali k meni ali drugim po pomoč. Ugotovil sem, da so ponavadi šamani našli vzrok težav, a prizadeti pri zdravljenju ni aktivno sodeloval. V takšnih primerih, kadar nekdo nekaj naredi namesto drugega, gre za simptomatsko energijsko zdravljenje, ki je škodljivo za oba, zdravitelja in zdravljenca.
V meni je leta in leta raslo hrepenenje po tem, da bi spoznal prave šamane v njihovem okolju, a želja se mi skoraj ni zdela uresničljiva, saj so me turistični prospekti prej odbijali, kot pa privabljali. Vedel sem, da ne more biti dovolj zgolj prisostvovati ritualom. Ko sem prebiral knjige Carlosa Castenede, kjer opisuje del življenja, ki ga je kot antropolog preživel med šamani v Mehiki, sem si še toliko bolj želel tega potovanja. V zadnjih desetih letih sem vsaj trikrat dosledno predelal vsa njegova dela. Naučil sem se vstopati v stanja zavesti, ki jih opisuje. Še posebej me je vznemirjalo burilo, ker je Castaneda skupaj s svojim učiteljem Don Juanom za zapuščanje telesa uporabljal različne psihoaktivne rastline. O njih sem poizvedoval, vendar brez uspeha, danes pa slišim, da so informacije dostopne na spletu, in rastline dokaj lahko dosegljive. Tudi v dostopni literaturi o šamanih se precej omenja uporaba rdeče mušnice ali drugih psihoaktivnih rastlin za doseganje drugega stanja zavesti. Zdaj vem, da psihoaktivne rastline potrebujejo tisti, ki ne znajo na naraven način vstopati v taka stanja – premik zavesti zahteva osebnostno razvitost, visoko raven zavesti, predvsem pa čisti namen, brez zlorabe.
V Sibiriji sem se srečal z eno od redkih šamanskih skupnosti, ki za doseganje višjega stanja zavesti in ekstaze, uporabljajo samo rituale, petje, izgovarjanje svetih besed in boben.
Do sedaj sem se že neštetokrat prepričal, da se prošnja ali želja slej ko prej uresniči. Nekoč sem zaprosil Vesolje, da bi se lahko srečal s pravimi šamani, ne glede na to, kako naporno bo potovanje. Kasneje se je izkazalo, da tisto, kar sem pri tem doživel, ni bilo daleč od mojega razumevanja pekla. Znano je, da je za rojstvo novega, ali iniciacijo, potrebno razrušiti vse staro, na vseh, tako vidnih kot nevidnih ravneh – tudi sicer se rad podajam v nekaj, kar je v nasprotju z zdravo pametjo večine. Vendar me je življenje naučilo, da tisto najbolj vznemirljivo ponavadi najdem onkraj običajnega in družbeno dovoljenega.
Med šamane sem potoval poleti leta 2004. Resno sem o potovanju začel razmišljati leto prej, ko mi je neka gospodična, ki je potrebovala mojo terapevtsko pomoč, pripovedovala o svojih letnih potovanjih med šamane v Južni Ameriki. Zamisli, da se pridružim skupini, me je povsem obsedla. Zasukalo pa se je malo drugače: spomladi sem izvedel, da s prijateljico pripravljata potovanje med šamane v Sibiriji. Res, da sem bil v prvem trenutku razočaran, vendar sem pozorno poslušal o načrtih za potovanje, ki ga organizira dunajsko društvo prijateljev Tuve. Organizatorji obljubljajo bivanje med resničnimi šamani v njihovem prvinskem okolju. Takoj sem bil za, čeprav naj bi za potovanje, z podrobnosti ni bilo prav nobenega jamstva, odštel skoraj 3000 evrov. V določenem trenutku sem si moral priznati, da bom skočil na glavo, ne da bi vedel, kako globoka je voda.
Torej, po prvih informacijah naj bi potovanje trajalo skoraj mesec dni, bivali bi med šamani in obiskali Bajkal. Organizacijo sta prevzela upokojena profesorja Rolanda in Nikolaj, ob koncu potovanja smo morali priznati, da smo doživeli več, kot smo si sploh upali želeti.
V letih, ko sem bil še nacionalni trener za atletske mete, sem dosti potoval po bivši Sovjetski zvezi in sodeloval z ruskimi trenerji, tako da sem se naučil ruščine. Zdaj je prišel čas, da svoje znanje obnovim in nadgradim. To se je kasneje izkazalo za zelo koristno, saj dekleti, s katerima sem potoval, nista znali rusko, »švasane črke«, kot sta se izrazili o cirilici, jima niso bile razpoznavne. Celo učbenik ruščine sem vzel s seboj in se pridno učil, ko smo kje čakali ure in ure pogosto nevedoč zakaj. Sicer je bilo tega čakanja nasploh veliko – »nada ždat« je bilo pogosto slišati, kot da je to njihov nacionalni šport. Mislim, da smo na tem potovanju lekcijo iz potrpežljivosti in pripravljenost, da mirno sprejmemo vsako nepredvidljivo situacijo, opravili z odličnim uspehom.
Še posebno skrbno smo pripravili prtljago; le najnujnejše, kajti vse je bilo treba nositi s seboj, čakalo nas je potovanje v tople kraje kot tudi v gorske predele. Sam sem vzel pretežno takšno obutev in oblačila, ki sem jih potem zlahka pustil domačinom. Spomnim se našega prevajalca, študenta angleščine, ki sem mu podaril spalno vrečo, ni mogel spraviti besede iz sebe.
Za potovanje sem želel biti dobro telesno in psihično pripravljen, zato sem veliko plaval in meditiral, včasih celo pretiraval. Če bi me pri tem kdo opazoval, bi verjetno mislil, da se odpravljam na najvišji vrh sveta. Za mojo dušo je v tistem trenutku to tudi bil najvišji vrh.
Moja pripoved sloni na resnici in dejstvih. Pred tem sem prebral mnogo virov in pričevanj. Moja lastna izkušnja ekstaze, doživljanje ritualov in neposreden vpogled v druge svetove je opisana z željo bralcu odstreti delček okultnega.
Potovanje je bilo včasih zelo naporno; težje preizkušnje sem lažje prestajal zaradi upanja, da se bom srečal s šamanom, s katerim sva nekoč, pred 1300 leti, živela skupaj.
BESEDA UREDNICE
Iskanje šamana
Dobri dve leti je potreboval Marjan Ogorevc, da bi uresničil, kar je po vrnitvi iz Sibirije nenehno zaposlovalo njegove misli – iskro o nameri pisati o tem, kar je doživel na poti iskanja izvornega šamanizma, je v njem zanetil poglavar vseh tuvanskih šamanov, veliki antropolog, karizmatični dr. Kenin Lopsan, ki ga je v Kizilu sprejel kot posebnega gosta.
Popotovanje po Tuvi ni bilo turistično, čeprav časovno temu ustrezno kratko, njegov prvotni namen ni bil avanturizem, v imenu katerega se odkrivajo nove destinacije; kot tako bi zadovoljilo vsakega etnologa, ki ga vznemirjajo drobci etnij. Bivanje med šamani, ki so stoletja del življenja tuvanskih prebivalcev, je bilo za Marjana eden izmed postankov na njegovi poti zdravilca, nadaljevanje iskanja njemu ustreznih metod naravnega zdravljenja, pa tudi izpopolnjevanje v lahkotnejšem prehajanju v ekstatična stanja; slednjemu v zagovor je treba povedati, da mu ta nikoli niso bila sama sebi namen. Vse našteto pa je del nenehnega odkrivanja lastne narave; potrditev tega, kar se mu je nekoč mogoče v »sanjah« nakazalo kot možnost, ki ji je v nekem trenutku dal prednost zemeljskega pred domišljijskimi blodnjami – moral se je resno soočiti z lastnim spoznanjem, da »sem bil nekoč, v svojih prejšnjih inkarnacijah, šaman. To sem še vedno. Iz mojega genskega zapisa se tega ne da izbrisati.«
Biti šaman je posebno stanje duha, je poklicanost in ne poklic, in če se poklicani temu poslanstvu odreče, ne more ‘nekaznovano’ preživeti preostanka svojega življenja, preberemo v mnogih razpravah in virih o šamanizmu. Iz tega razmišljanja lahko postavimo povsem smiselno vprašanje, zakaj bi slovenskega bralca zanimalo branje o sibirskemu šamanizmu in šamanizmu nasploh. Prav na tem mestu pa je treba povedati, da bi knjigi napravili krivico, če bi jo etiketirali kot del novodobnega duhovnega gibanja; v tem kontekstu je bil šamanizem mestoma celo precenjen bodisi napačno razumljen, nemalokrat površno interpretiran. In še en razlog: vsebina knjige uspešno razbija stereotipe o šamanih kot neukih divjakih. Potopisna literatura, ki se resnično dotakne bralca, vsebuje poleg dobrega, duhovitega in iskrivega ter nenazadnje vernega opisa poti in pokrajine ter tamkajšnjega življenja še duhovno komponento, ki jo celo izkušen literat le previdno, z zadržanostjo razgrinja od strani do strani. V ozadju Marjanove pripovedi jasno zaznamo osnovno misel, ki izhaja iz njegove življenjske filozofije, in sicer »nič ni slučajnega, sploh pa ne to, kje se v določenem trenutku nahajamo«.
Dediščina šamanizma je praindoevropska. Z avtorjem sva odkrivala, kako ni še dolgo tega, ko so tudi na našem ozemlju živeli šamani, čeravno se niso tako imenovali. Zmago Šmitek piše o posameznikih, ki so imeli posebno sposobnost ločiti dušo od telesa, prehajati iz enega telesa v drugo in v zunajtelesne sfere; v ljudskih pripovedih najdemo čarovnike in čarovnice, kresnike, ki po slovenskem izročilu vsebuje mitološko in ekstatično plat, v Porabju črnošolce, zgodbe govorijo o »duševnih popotnikih«, ki izgledajo kot mrtvi, o navadah, da je treba umrlemu pred pokopom prerezati žile, da bi bili o njegovi smrti povsem prepričani, o votlih drevesnih deblih, ki igrajo vlogo dimnika v jurti – axis mundi ali vertikala sveta. Po Karlu Meuliju so šamani del sistema, ki se je razpredal, in se ponekod še, od Skandinavije do Beringove ožine; o šamanizmu je treba razmišljati kot o praveri mitraizma, islama, budizma in krščanstva.
Kaj torej je šamanizem? Po tem, ko sem knjigo predelovala skozi njene mnoge plasti, si upam trditi, da je šamanizem religija in verovanje, kultiviranost duha in hkrati njegova brezmejna neukrotljivost, zdravilstvo in prekletstvo, nuja določene kulture, pa tudi nekaj, kar se že dolgo odriva na rob družbe. Šamanizem je sinonim za ekstatična stanja, premene v živalsko telo, bojazen ob maščevanju duhov, pričakovanje, da bo šaman postrojil mrtve v njihovem lastnem svetu, je izventelesno potovanje v kraje, pa tudi potovanje v svetove, za katere mnogi ne verjamejo, da v resnici obstajajo. Današnji tuvanski šaman, bodisi moški ali ženska, navzven živi povsem običajno življenje in pogosto celo opravlja vsakdanji poklic, ko pa si nadene obredno obleko in v roke vzame boben, se prelevi v osebo, ki si je za svojega tihega in nevidnega spremljevalca ustvarila samosvoje duhovno bitje, entiteto, katere obstoj zna biti precej neodvisen.
Knjiga je edinstvena ravno zaradi osebnega avtorjevega doživljanja vsega, kar je povezano s šamani, poistovetenja z njimi, iskanja sorodnih življenjskih poti in dušnega praizvora. To je boleč proces, in skozi to bolečino smo povabljeni. A ta ni pestovana s svetoboljem; niti izbira jezikovnega orodja tega ne dopušča. Avtorjev slog je eksakten, a ne toliko, da bi ga označili za suhega. V izpovedi je odkrit, a za to odkritostjo slutimo še mnogo nepovedanega, nikoli priznanega. Brez sentimentalnih okraskov in pitoresknega doživljanja pokrajine ostane bralcu dovolj prostora za jasen vpogled v doživljanje šamanovega bivanja; to pa ima danes neizbrisni pečat bivše velesile, ki je pod pojmom ideologije goltala male narode. To pa jim izgleda blagostanja ni povečalo; država se, sodeč po opisih iz knjige, še dolgo ne bo izvila iz pomanjkanja tega, kar današnji prebivalec civiliziranega zahoda dojema kot eksistenčno nujo.
Podajanje izpovedi s pomočjo insertov iz dnevniških zapisov, ki si v knjigi sledijo kronološko, se prepleta z znanjem in viri drugih avtorjev, med katerimi je gotovo najpomembnejši romunski raziskovalec religijskih praks Mircea Eliade. Avtorja samega je presenetilo, koliko je o šamanih že bilo napisanega, odkritega, raziskanega, pojasnjenega bodisi na znanstveni ali potopisni ali ljubiteljski podlagi. Svoji empiriji je tako omogočil povsem realno podlago in subjektivno komponento enakovredno predstavil z objektivno. Sam pove, da bi morala medicina biti danes takšna: subjektivno zaznavanje bolezni kot jo je zmožen videti duhovno razvit zdravilec, bi se moralo opreti na izsledke sodobne medicine, ki se rada pohvali, da je stvarno preverjanje in dokazovanje kot ga narekuje protokol znanosti, tisto, čemur gre zaupati.
Med šamani v Sibiriji je potopis, zaokrožen z avtorjevim najglobljim doživljanjem, knjiga, ki bi jo težko žanrsko opredelili. Bralci, ki ga poznajo kot priznanega bioenergoterapevta, in ki so prebrali katero od njegovih štirih knjig, bodo verjetno nekoliko lažje razumeli njegove prelete zavesti iz »tukaj in zdaj« v drugo prostorsko in časovno dimenzijo bivanja; vedo, da je to del, ki pomeni zdravljenje, seveda kadar je sam v vlogi zdravitelja, da je iskanje v posameznikovi karmi, in da bo čiščenje in ozaveščanje posameznih minulih ali že davno minulih dogodkov sprožilo zdravilni proces. Kadar pa ga Marjan »izvaja« zase, kadar vstopi v ekstatično stanje sam, brez zdravljenca, to pomeni zdravljenje njega samega. Sam v uvodnem članku o starodavnih medicinah izpostavi antično misel Zdravnik, zdravi najprej sebe! To je osnovna misel pripovedi o srečanju s šamani, ki pa jo nikoli eksplicitno ne izrazi; zdravilec, ki ne napreduje v duhovnem smislu, tega poklica ne more opravljati dovolj dobro.
Z izgubo tradicionalnih vrednot, ki jih bo treba na nek način nadomestiti, s prevrednotenjem vrednot, skozi sito sejemo tudi religijo in njene prakse. Rimskokatoliška cerkev kot osnova naši kulutri je v bistvu vsak dan soočena z izgubo vernikov – dvom pa ne pomeni le nevero, pač pa teološko kategorijo. A vero si želimo skoraj vsi, zanjo pa se moramo vračati na sam izvor verovanja. Šamanizem kot kompleksen religiozni pojav bi utegnil to biti. Marjan v knjigi načenja temo, ki je celo proučevalci šamanizma skozi desetletja niso dobro obdelali. Gre za sociološki pristop do ženskega šamanizma. Ker je bila družba na samem izvoru domnevno matriarhalna, je mogoče ženski šamanizem celo izvorni. Danes je pojav ženskega šamanizma fenomen šamanizma – celo tam, kjer je množično prisoten, o njem razpravljajo. Popotniki v knjigi se srečujejo pretežno s šamankami v resnici iz nekega nepomembnega razloga, ki razširjenosti ženskega šamanizma ne osvetli.
Sistema znotraj šamanizma sicer ne bi mogli označiti kot religijskega, saj nima svojega natančno določenega teoretičnega izhodišča niti hierarhije bodisi objekta čaščenja, dodatno zmedo pa povzročajo raznolike šamanistične prakse. Eliade je zato šamanizem opredelil kot misticizem oziroma arhaično tehniko ekstaze, za šamana pa, nekoliko nenavadno, pravi, da je teolog.
Marjan Ogorevc skozi vso knjigo išče in razlaga pomen šamanizma; to mu je uspelo verjetno zato, ker se je ves čas zavedal, da za popotnika obstaja možnost dvojnega pogleda, ki ga hkrati osebnostno razdvaja: prvi vsebuje distanco lastne kulture, drugi je infiltracija. Vse to bo v bralcu gotovo prebudilo željo po nadaljnjem iskanju. Mogoče bo zapisano nekoč nekomu vir informacij za sistematično prevrednotenje umeščenosti šamanizma tako v sodobni družbi kot v današnjih tradicionalnih družbah. Potovanje v neznane ali pa pozabljene kulture je odkrivanje starih verovanj prvinskega človeka, očiščenih religioznih ideologij. Ker so spomini na prihodnost negotovi, se človek vrača v nekdanjost. Mnoga ljudstva pa iz nje niso nikoli izstopila.
Eva Senčar
KAZALO
Razumevanje tradicionalne medicine
Uvod
MOSKOVSKI LETALIŠČI, nada ždat
KRASNOJARSK, netipično sibirsko mesto
Ruska večerja
Nacionalni muzej
BAJKAL, vonj po sušeni ribi in okus po vodki
Jezero
Ponovno Irkutsk
KIZIL
Monguš Kenin-Lopsan, znanstvenik in šaman
Tuvanci in šamanizem
Šamanova oprava
Duhovno bitje
Dar, poslanstvo in iniciacija
Različne ravni bivanja šamanov in kozmologija
Ritual, ekstaza in pogrebni obred
HOTEL JURTA
Prvi ritual
ARŽAN, sveto mesto
Pet sporočil
Anisa in Očur
BAJ TAJGA, dežela duhov in svetih mest
Ženska šaman
Moja sporočila šamanom
ZDRAVLJENJE
ARŽAN, sveta gora
ŠAMANSKA KLINIKA
Ekstaza
EREM
HADJIN, slano jezero
DOMA
HEREL
VIRI