Os sveta in pomen za športnika

V prejšnjih prispevkih sem že pisal o pojmu iz ezoterike, ki ga uporablja večina svetovnih kultur, o axis mundi ali osi sveta. Pojasnil sem, zakaj je pomembna za človeka samega in njegov dom – pomeni namreč simbol pretoka vitalne energije za posameznika in njegovo družino in je osrediščena v vertikalni osi osnovne zemeljske energije, energije kozmosa.

Kot bioterapevt se že več kot desetletje ukvarjam tudi s športniki. Postavitev axis mundi je svojevrstna tehnika, ki jo s pridom lahko uporabimo tudi v športu. Najprej moramo vedeti, da je os simbol moči narave, ki jo športnik lahko izkoristi za povečanje svoje moči in sposobnosti. »Os sveta« je za športnika torej ravnovesje energij; omogoča mu ‘umeščenost’ in samozavest, oboje pa mora začutiti tako na treningu kot na tekmovanju. Kar pa je še posebej pomembno, kadar je v ravnovesju, lahko sprejme zmago, pa tudi poraz. Umeščenost pa mu omogoča hkrati tudi poistovetenje z državo, za katero nastopa. In povsem na koncu, upam si trditi, športnik, »ki je v osi sveta«, najtesneje občuti svojo povezanost z vesoljem, torej tudi s svojim duhovnim svetom.

Razvoj športnikovih psihofizičnih sposobnosti pomeni hkrati razvoj njegove osebnosti – to pa lahko razumemo tudi kot iskanje poti k samemu sebi; na tej poti doživlja poskuse doseči zavedanje o središču svoje biti. Torej pot, ki si jo športnik izbere, ko gre proti cilju, ni usmerjena zgolj k optimalnemu rezultatu ali doseganju zmage. Kot pravi sloviti romunski antropolog in znanstvenik Mircea Eliade, je pot po »osi sveta« naporna, polna nevarnosti, saj je v resnici obredni prehod iz profanega v sveto, iz efemernega in iluzornega v resničnost in večnost, iz smrti v življenje, iz človeškega v božansko. To središče je za enega športnika doseganje najvišjega možnega športnega rezultata v njegovi disciplini, za drugega nastop na olimpijskih igrah, … Vsi tisti, ki športnike spremljamo na njihovih poteh, doživljamo enako; le tako jim omogočimo vse pogoje, ki vodijo v uspeh.

Povzpeti se po »osi sveta« je neke vrste iniciacija. Po tej izkušnji športnik okolja ne bo več doživljal enako kot prej, drugačna postanejo njegova pričakovanja, mogoče se hrepenenje po najvišji stopnički umakne s prvega plana, ni več pogoj za športnikov obstoj. Športnikovo življenje in delovanje postane na svoj način resnično, trajno in uspešno za vedno. Tudi okolje ga prične sprejemati drugače, saj v njem prepoznajo tisto, kar si ne upa biti, česar ne upa tvegati.

Večini športnikov nikoli ne bo uspelo doseči svojih lastnih sanj. Res je, da so tisti redki, ki so se okitili z olimpijsko medaljo, nekaj posebnega. Sam pravim, da splošna pravila, ki veljajo za navadne »smrtnike«, prinesejo povprečne rezultate. Tisti, ki se vzpenjajo na »vrh sveta«, si pravila pišejo sami.

Športnikov uspeh se navzven kaže z rezultatom, drugačnim statusom, materialnimi priložnostmi, novo promocijo, večjo prepoznavnostjo v svetu, navznotraj pa postavitev »osi sveta« povzroči povečanje energije, kar je odprtje poti k najvišjim rezultatom. To pa je tudi pot ostati na vrhu, dolgo vztrajati z najvišjimi rezultati. Pri vsem tem pa je najpomembnejše zavedanje o lastni vrednosti; potem slabši rezultat, kot ga pričakuje okolje, ne bo pomenil travmatičnega doživetja. Mitski junak, ki ga je danes zamenjal športnik, bo lahko vsake toliko časa brez škode zase, odvrgel breme junaštva.

Marjan Ogorevc, bioterapevt