Volilna tekma (2)

Postavil sem trditev: vedno si ‘izberemo’ voditelje, ki odražajo stanje zavesti skupine, ki ji načelujejo. Če si želimo drugačnega, boljšega voditelja, moramo torej začeti pri sebi. Večino pa seveda zanima zgolj, kako je možno spremeniti obstoječe stanje. Včasih se je, denimo politična sprememba zgodila s pomočjo revolucije, oboroženega upora, …, danes se vrši na volitvah, koreniteje pa mogoče z državljansko neposlušnostjo in elegantneje, z ustanavljanjem civilnih iniciativ. In, kot sem že nakazal, tudi če smo že po naravi politično pasivni bodisi smo se zavestno odločili, da bomo nedejavni, pa vendarle lahko pokrenemo spremembe, in sicer tako, da se začnemo spreminjati v sebi.

Dejanje se, preden se ‘udejanji’, začne z mislijo, nato postane namera in odločitev, tako pa se postopoma začnejo dogajati spremembe najprej v naš notranjosti, nato se te spremembe z dejanji manifestirajo navzven. Vedno bolj postajamo kreatorji lastnih odločitev in ravnanja. Če je naš odnos do sebe, okolja in soljudi etičen in kreativen, če sledimo svoj naravnanosti, bodo to začutili tudi vsi okoli nas.

Kolektivnemu stanju zavesti pa se ne ‘prilegajo’ le politični voditelji; pravzaprav vsakega od nas obdajajo osebe, včasih teh ni malo, ki nas na svoj način vodijo in usmerjajo. Karizmatičnega voditelja bioterapevt vidi in občuti kot človeka s pozitivno naravnanostjo za prihodnost, z globokim zanimanjem za problematično stvarnost, z visoko ravnjo energije. Slednje je nenazadnje pogoj, da oseba voditelj sploh postane in da ljudje sprejemajo njegovo avtoriteto kot nekaj naravnega, samo po sebi umevnega.

Teoretik ekonomske in socialne organizacije Max Weber je nakazal nujno spreminjanje in nadaljnjo ‘rast’ karizmatične osebnosti, ki si je ‘osvojila’ skupino. Če pogledamo, kaj pravzaprav izraz karizma pomeni, grško je to charisma, božji dar, charis pa hvaležnost, ljubezen, potem je jasno, da naj bi bil voditelj bogato obdarjen v svojem duhu. Bog naj bi mu torej podaril nadnaravnost, ki jo izžreva ne le s svojim delovanjem, pač pa tudi na nezavednem. Zato ljudje, ki mu sledijo, tudi globoko v sebi verjamejo, da je njegovo delovanje moralno nesporno, če pa že obstaja dvom, potem naj bi njegov ravnanje dolgoročno bilo namenjeno višjemu dobremu. Sam sem opazil še nekaj bistvenega, in sicer, da dober voditelj v sebi ne nosi podzavestne agresije; ljudje se najraje naslanjajo na tistega, ki izžareva spontani mir in osebnostno celovitost. Nenazadnje imajo javne osebnosti ponavadi dolgoročni vpliv na javno mnenje, zato bi bilo tudi prav, da bi v javnosti delovali samo tisti, ki imajo minimalno raven podzavestne agresije in ki delujejo z ljubeznijo. V nasprotju pa se, zaradi njihovega velikega vpliva, ki poteka tudi na ravni kolektivne zavesti, poškodujejo duhovne strukture ljudi v skupini.

Nekateri voditelji v javnosti delujejo prijazno in poudarjajo dobroto ter glasno zagovarjajo etiko, na podzavestni ravni pa prenašajo agresijo, nestrpnost, nagovarjajo na negativno razmišljanje, kar vse gre njemu in njegovi skupini v prid, a tako delovanje je možno le kratkotrajno. Spomnimo se našega bivšega nadškofa, katerega agresija je bila jasna pravzaprav celo tudi njegovim privržencem; v njegovih ‘znamenitih’ pridigah pa je bilo zaznati celo hujskaštvo proti vsemu, kar ni bilo naklonjeno njegovim hotenjem. Zato ga kot karizmatičnega voditelja sploh ne bi mogli opredeliti, nenazadnje je bil na to mesto izvoljen po redu cerkvene institucije.

Kadar se s temo voditelja srečujem kot terapevt, opažam, da metafizična perspektiva dogajanja odstopa od družbenih norm; te so plod dogovora, resda kompleksnega, socialno-zgodovinskega. Največkrat ideološki ostanki še vedno usmerjajo presojo o pravilnem ali napačnem delovanju. Določeno politično prepričanje pa je skupno le določenemu odstotku prebivalcev, ki se nikoli ne približa niti polovici. Sam vidim, da na mnenje in ravnanje ljudi še kako vpliva ravno del, ki je kolektivno nezaveden, in ki največkrat z moralnim vedenjem nima ničesar skupnega.

Politiki in drugi voditelji vlečejo poteze, ki nam razkrivajo našo ranljivost, pa tudi naivnost; nekritično prevzemanje določene ideje postane naša osebna izkušnja. Pa tudi družbena izkušnja.

Marjan Ogorevc, bioterapevt

Dodaj odgovor za Anonimno Prekliči odgovor

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.