ISKANJA bioterapevta Marjana Ogorevca se začenjajo na začetku leta 2008, ko ga je urednik tednika 7 dni Bojan Tomažič povabil k sodelovanju kot kolumnista. Prva besedila s povsem filozofskim razmišljanjem se razvijajo v pragmatično razreševanje problemov sodobnega človeka ali sledenju k višjim ciljem; vmes komentira socialne deviacije sodobne družbe, usmerja k smeli odločitvi, kadar se znajdemo na razpotju; niza svoje izkušnje zdravilca in izkušenega bioterapevta; brez zadrege, s samozavestjo nekoga, ki se potepa po skrivnostnih poteh svetov, vzporednih naši zemeljski realnosti, opisuje ezoterično miselnost kot nekaj logičnega in pojasnljivega. Iskanja se kronološko sklenejo v času odpuščanja Murinih delavk in po odločitvi, da svojo športno pot zaključi olimpijski in svetovni prvak, atlet Primož Kozmus, katerega del strokovnega tima je bil tudi avtor.
Kolumna je posebna novinarska zvrst: je oster, a samosvoj pogled na neko dogajanje; odličnost kolumen Marjana Ogorevca bo pokazal šele čas; potegnjene iz časopisnega arhiva bodo izkazale svojo brezčasnost. Kadar imajo za osnovo vprašanje bralca, slednji dobi vlogo občečloveškega lika. So drug pogled na aktualno družbeno-politično in socialno dogajanje, izviren pogled na intimo življenja. Avtorjev svetovni nazor, ki je pogojen z visoko stopnjo notranje etike in univerzialne ljubezni, tudi v njegovi že osmi knjigi ponovno osuplja. Zato so ta besedila pravi mnenjski stolpci. Zbrani v knjigi, učinkujejo logično in se medsebojno dopolnjujejo. Naslov rubrike Iskanja dopušča razmišljanje, da tudi avtor nenehno išče; ob prebiranju dejstvo, da se vse spreminja, da ni nič dokončnega in gotovega, obenem pa je vse tukaj in zdaj – na dosegu nam, Iskalcem, postane osvobajajoče.
Eva Senčar
Pisanje Marjana Ogorevca je vedno vznemirljivo, pa če se z njim strinjamo ali ne. Bralka in bralec bosta nagrajena v obeh primerih, saj Marjanove zgodbe in razmišljanja trkajo na duri naše duše, segajo globoko vanjo, jo nagovarjajo in – prebujajo. V tem pustem času površnosti in plehkosti je za nego duše potreben čas in so dobrodošli nagovori, kakršni so v tej knjigi zbranih kolumen našega priznanega bioenergetika, šamana, zdravitelja in učitelja. Kdor išče, ta bo našel!
Manca Košir
KNJIGI NA POT
Klementina in Marjan
V tedniku 7 dni je nekaj desetletij bralcem svetovala psihologinja Klementina. Pod tem imenom so različni strokovnjaki ljudem odgovarjali na vprašanja o socializaciji, odnosu otrok in staršev, o prvi ljubezni, spolnosti, partnerstvu in o najrazličnejših boleznih. Najpogosteje so pisali o tabu temah in svetovali zdrav odnos do vsega, kar se nam (z)godi. Mnogi bralci so se v tistih časih o bolezenskih znakih tako najprej posvetovali s časopisno svetovalko in šele potem z zdravnikom.
Ogorevčeva Iskanja so Klementininemu pisanju, posebej v zgodnjih letih, ko je vse to marsikdo prebral na skrivaj, v marsičem zelo podobna. Odstirajo, so originalna, tudi provokativna, budijo radovednost, burijo odzive, ljudi informirajo o novih pogledih na tegobe, na bolezni, na življenjski slog, na življenje nasploh. Iskanje je kontaktna rubrika in navidez lahkotno kramljanje, ki ima, ne glede na razvejeno tematiko, globoko skupno sporočilo. To je pravzaprav preprosto in bi se ga lahko domislil vsak. Dopove, da je bolezen svojevrsten mehanizem razvoja duha, da je treba spoznati prave vzroke za bolezni in bolečine in da lahko sami zase pravzaprav največ naredimo. Večina ljudi v stiski išče zunanjo pomoč, neko čudežno zdravilo ali napravo, s pomočjo katere bi si lahko izboljšali zdravje in bolje živeli. Toda ključ do tega je v vsakem posamezniku. Le zavedati se je treba, se odločiti in si koristiti, ne pa škoditi.
Iz tekstov Marjana Ogorevca nedvomno izhaja, da venomer išče, raziskuje, ugotovitve pa nevsiljivo ponuja ljudem. Iskanja so tudi zato zanimivo branje, so sodobna Klementina, ki spreminja ustaljeno, omejevalno v tradiciji, poglede, ki ne vidijo poti naprej, slabe navade, mazohistični odnos do bolezni in ljudi. Branje te knjige (in novih kolumen v 7 dni) je dobra naložba za bolj zdravo prihodnost.
Bojan Tomažič, urednik tednika 7 dni
Tatjana Pregl Kobe
O DUHOVNEM OD PRVEGA DO ZADNJEGA STAVKA
Vsakokrat, preden oddam besedilo o kakšni razstavi ali knjigi, se vprašam, če je moje mnenje dovolj jasno, iskreno in dobro napisano. Skratka, če je moja kritika dobra. Seveda vprašanje – Kakšna je dobra kritika? – zahteva odgovor. Dobra kritika je tista, ki te pritegne s prvim stavkom. In potem? Ker te pritegne s prvim stavkom, prebereš drugega. Pri dobri kritiki gre tako do konca besedila, pa če je pozitivna ali negativna, če ima pisec enako mnenje kot bralec ali če gre njegovo mnenje v povsem drugo smer. Tako je tudi s kolumnami. Teh je v medijih veliko in vseh ni mogoče brati. Kot ni mogoče videti vseh razstav, pa če si reden obiskovalec in ljubitelj vizualne umetnosti ali ne. Kot ni mogoče prebrati vseh knjig, pa če si še tak oboževalec literature. Ali videti vseh filmov. Slišati vseh koncertov. Tudi vseh televizijskih oddaj od otroških, kulturnih, političnih, pogovornih, duhovnih do športnih ni mogoče videti. Mediji navadno povabijo kolumniste glede na ciljno občinstvo, uredniki časopisov ali revij poznajo naravnanost svojih bralcev. Uredniki se odločijo kakšno zvrst kolumne bo zanimala največji del bralcev in kaj je tisto, kar bi jih najbolj pritegnilo k branju. Tako se ene kolumne dotikajo povsem vsakdanjih problemov, ki največkrat to niti niso, druge politike, tretje se objavljajo enostavno zato, ker je pisec kolumne znana osebnost, in tako dalje. Bistvo pa je, da je kolumna dobra. In kakšna je dobra kolumna? Dobra kolumna je tista, ki te pritegne s prvim stavkom. Knjiga Marjana Ogorevca me je takoj pritegnila s kolumno o resnici. S prvim stavkom. In z drugim. In s tretjim, ko ob Sokratovem znamenitem stavku »Vem, da nič ne vem« avtor pove, da smo šele takrat, ko »sestopimo s piedestala vzvišenosti in prepričanja, da vemo dovolj«, sposobni drugačnih razmišljanj in izhodišč za pravo iskanje resnice.
Ni dano vsakomur, da bi pisal in zajel v lepo besedo vse, kar mu leži na srcu, o dogodkih, ki se mu vrstijo pred očmi, o pojasnljivem in o nepojasnljivem. Da bi posredoval svoje znanje, intuicijo in odgovore na vprašanja, ki danes tarejo mnoge ljudi. Ni dano vsakomur, da bi s tako resničnostjo podajal ljudem vse, kar doživlja in čuti. Ni dano vsakomur, da bi na osnovi svojih spoznanj posredoval svoje znanje, odgovore in terapijo. Kolikor bolj se širi njegovo ustvarjalno pisanje v knjigah ali kolumnah toliko več racionalnega, smiselnega in logično zasnovanega napora vlaga Marjan Ogorevc vanj. Ne samo zaradi ambicije in prestiža, ne samo zaradi narave pisanja (o bioenergetiki, ki je njegovo primarno področje), ki mora izzveneti v luči stroge in premišljene konotacije, marveč tudi zaradi spoznanja, ki ga je moč strniti v en sam stavek: ker svoje delo ceni in verjame vanj, ker ga obravnava dosledno in kompleksno.
Pisanja o takih rečeh, kot jih zbrane v knjigi ponuja bioenergetik Marjan Ogorevc, ni moč spoznati skozi občasno branje, skozi nekakšen hiter prelet v kritiško branje ponujenih besedil, skozi bežeč izlet po kolumnah, sicer sistematično razdeljenih po poglavjih. Tako razmerje do teh besedil in do vseh besedil v dosedanjih Ogorevčevih knjigah bi zahtevalo določeno organizacijo, sistematičnost, poglobitev v smeri njegovega delovanja. Težko si predstavljam, da bi njegova besedila brez škode za njihovo vsebinsko identiteto brali drugače, po drugi strani pa avtor vsako objavljeno kolumno obdela do te mere, da bralca – vedno že s prvim stavkom – vznemiri in osvoji ter mu v celoti ponudi samosvoj, drugačen, terapevtski način razmišljanja.
Že v sami zgradbi knjiga ponuja možnost polnega doživljanja stvarnega, duhovnega, poetičnega, življenjskega. Kolumne so razdeljene v poglavja, vsako poglavje pa po kronološkem principu. V posamezna poglavja so zajeti najpomembnejši vidiki, s katerimi se v življenju srečujemo in jih (sami ali s pomočjo strokovnjakov) bolj ali manj uspešno rešujemo.
Naše najosnovnejše izhodišče (O odnosu življenja do sveta), kjer se za vse življenje opremimo z osnovnimi vrednotami in pravili, je družina. Starši nas naučijo ljubiti, prejemati in dajati, naučijo nas strpnosti. Pripravijo nas tudi na to, da si znamo izboriti svoj prostor pod soncem. Od dediščine, ki smo jo prinesli s seboj, in lastne volje je odvisno kako bo v duhovnem smislu potekalo naše življenje. Od naše želje po novih spoznanjih, od naše nenehne radovednost je odvisno, kako in kje iščemo odgovore. V knjigah o duhovnosti.
V kakšnem svetu živimo? Kaj nas obkroža? Kako naj se izognemo stresom? Prevelikim naporom? Neurejenim odnosom in razmeram doma, v službi, pri športu? V svetu, kjer marsikdo ne ve, kako naj prebrodi travmatična doživetja, ki ga lahko zaznamujejo za vse življenje ali mu celo odvzamejo voljo za življenje? Odgovore na mnoga izmed teh vprašanj nam knjiga kolumen Iskanja ponuja. Mnogim je Ogorevc svetoval, že vnaprej pomirjen, da so nekateri, ki jih je spremljal skozi stanje obupa, z njegovo pomočjo zmogli samouresničitev.
Pesniški navdih je z dušo uzrta resničnost. Da boš razumel, recimo, govorico zemlje, daljav in bližin, neba in samote. Da boš naposled tudi sam razumel svojo zgodbo, da boš zagledal svojo podobo globoko v sebi. Da boš našel, ne tolažbe, temveč pot k svetlobi. To vem in razumem. Umetnost je duša življenja. Z njo bogatimo in lajšamo življenje. Umetniki, ki imajo dar, da s svojim delom mnogim polnijo življenje, so soustvarjalci lepote in smisla življenja. Tam, v pesmi, recimo, ga lahko najde kdorkoli izmed nas. Če bi že prej vstopila v Ogorevčev svet duhovnega (Onkraj pojasnljivega), bi se mi najbrž razprl drugačen razgled. Morda bi me tako prevzelo ali zmedlo, da bi pozabila na iskanje lastnih odgovorov na svoja vprašanja. Morda bi le plahoma in nejeverno prisedla k drugačni podobi, ki bi odgovore in rešitve ponujala v spirali. Morda je to pravi odgovor, kajti spirala doseže vrh. Ne vem. Ali pač? Tudi sam Marjan Ogorevc se pri svojem terapevtskem delu srečuje s problemom kako ezoterično miselnost razložiti tako, da jo lahko razumejo in sprejmejo tudi tisti, ki so morda bolj dogmatsko usmerjeni ali pa odklanjajo metafizična razglabljanja.
Marsikoga včasih od vsega, kar se v življenju nabere hudega, po duši skeli, včasih je že skoraj neznosno (Zdravje in bolezen). Poskuša s tem in onim. Pa ne pomaga. Duše ne more zgnesti v zgodbo s katarzičnim koncem ali v podobno zgodbo, zaključeno z nasmeškom. Pri tem le nek drug pogled in nasvet strokovnjaka ali le nekoga, ki mu zaupa, pomaga, da lažje razume in rešuje svoje probleme. Pisanje Marjana Ogorevca je pomembno, odpira oči (Zdravilstvo). Zaradi informacij iz njegovih knjig marsikdo začne razmišljati o življenju, iskati odgovore na vprašanja, ki se mu zastavljajo. S pomočjo njegovega pisanja in alternativnega reševanja sporov, depresij, razdraženosti marsikdo lažje najde svojo resnico o življenju. Kaj iščemo (V družini)? Predvsem ljubezen, varnost, toplino, pribežališče, prijatelje, zanesljivost, stalnost. Celo nostalgijo. Množico spominov, s katerimi si bogatimo sedanjost in prihodnost. Kdo se ne srečuje – že od mladostniške radovednosti in strahu dalje – z vprašanji o osnovnih življenjskih prvinah? Kdo ne išče odgovorov na vprašanja, ki se dotikajo smrti in življenja? V čarni sliki življenjskih spoznanj.
V predzadnjem poglavju (V /o/ športu) je tisti univerzalni, čutno-nazorno tako izzivalni in prepoznavni duhovni naboj, ki z njim in zaradi njega v zadnjih letih Ogorevc zbuja izjemno zanimanje pri tako številnih bralcih. Prav v tem poglavju, ki spremlja vse od olimpijskih iger do mej športnih rezultatov, se zagotovo kaže spodbudna in zavezujoča razsežnost tega, za slovenske razmere nenavadnega, fenomena. Ni naključje, da se knjiga konča s poglavjem o potovanjih (S poti). Ogorevc pripoveduje tako, da je za bralce vse novo in zanimivo – svet je in ostaja mozaik zanimivih podob in dogodkov v politično in socialno drugačnih okoljih. Ta svet, ki se vrti okoli njegove osi in njegovih spoznanj, v njegovih besedah ostaja hkrati tako neizbežno zazrt v obraze in doživetja drugih. In nehote se vrnemo na začetek. K besedam o smislu življenja, ki je odraz duhovnega. K duhovnemu kot neki višji potrebi, ki nas vodi v smer določenih vrednot, ki jih moramo tudi občutiti.
Bila sem počaščena, da sem lahko knjigo kolumn Marjana Ogorevca prebrala preden bo natisnjena, še posebej, ker kolumn nisem brala posebej tako kot so v reviji 7 dni izhajale. Čeprav tovrstne literature doslej nisem pogosto vzela v roke, me je knjiga zbranih kolumn z naslovom Iskanja zaradi jasnosti in široke palete pogledov na različne probleme življenja tako pritegnila, da jo priporočam vsem bralcem odprtega duha. Vodilo te knjige naj bi bilo, da je vse težave mogoče premagati z ljubeznijo, voljo in znanjem, saj nam gurujevsko sugestivni pisec Marjan Ogorevc ponuja nekaj napotkov in znanja, vse drugo pa je – kot vedno – v rokah vsakega posameznika, ki prebere knjigo. Zdaj je pred nami ta knjiga iskanj v ritmu različnih – a v bistvu tako povezanih! – misli, zabrisanih, a tako polnih življenjske poetičnosti, vznesenosti, znanja. Knjiga Iskanj, ki premore svoj metaforično učinkovit presežek (iskanj), ravno v tem presežku pa je tudi mogoče videti njeno izvirnost in duhovno vrednost.
O ODNOSU DO ŽIVLJENJA IN SVETA
Z usmerjanjem naše zavesti za drugačen pogled na življenje in v nam do sedaj neznane svetove,sooblikujemo svet. Že majhna sprememba v našem mišljenju in dejanjih se takoj zrcali v nas samih in okoli nas.
Okolje nam vedno kaže, kakšen odnos imamo do njega. Je naše zrcalo in mi smo njegovo.
Resnica
Včasih se mi zdi, da je tudi resnica zgolj tržno blago, njeni največji proizvajalci, znanost, verstva ter različne filozofske usmeritve pa vsak na svojem bregu. Ne verjamem, da bi lahko nekritično sledenje katerikoli od doktrin v nas pospešilo iskanje resnice – kolikokrat jo iščemo tam, kjer je za nas ni. A prav za slednje gre v našem življenju – za iskanje resnice; o tem sem se neštetokrat prepričal kot bioterapevt.
Zadnje dneve sem po dolgem času spet jemal v roke Sokrata. Neverjetno, kako prepričljivo tudi danes delujejo stari, antični filozofi. “Vem, da nič ne vem.” Kdaj nam pride na misel ta znameniti stavek? Kadar sestopimo s piedestala vzvišenosti in prepričanja, da vemo dovolj. In šele s tem trenutkom smo sprejeli lastno omejenost glede znanja in sposobnosti drugačnih dojemanj ter začenjamo pravilneje razmišljati. To je dobro in po mojem edino pravo izhodišče za naporno iskanje resnice, tej pa se najbolj približujemo na podlagi lastnih uvidov.
Znanje je pravzaprav ponovno spominjanje na tisto izvorno v naši duši, kar je večno, absolutno in pravzaprav že znano. Beseda edukacija je latinskega izvora in pomeni najti notranje vrednosti, razviti tisto, kar že obstaja znotraj vsakega izmed nas. V odkrivanje resnice nas lahko usmeri tudi učenje, torej odkrivanje znanja. In seveda naša vera v obstoj tega znanja, zaupanje v naše sposobnosti.
Vrednost filozofije ni omejena na številne filozofske nauke – ko se uresničuje skozi različne aspekte življenja, nam ponuja možnost spoznati resnico znotraj nas. Kadar govorim o filozofu, mislim na osebo, ki je iskalec modrosti, ne pa modrost sama. Pitagora je sam sebe imenoval zaljubljenec v iskanje modrosti. Prav naš pogled na življenje in medsebojne odnose ter dojemanje sveta nas določata v veliki meri. Pesimističen pogled nas zapre v same sebe in lahko sproži naše destruktivno delovanje. Pretiran materializem ali materialističen pogled na svet je lahko eden glavnih vzrokov za pesimizem. Če gledamo na naš obstoj samo v okviru vidnega, materialnega sveta, se niti ne zmoremo zavedati, da je ta omejen. Zato ne razumemo, zakaj za nas v tem svetu ni obilja – enostavno ga za vse, po našem prepričanju, ne more biti dovolj. Tako nastane v nas prepričanje, da imajo eni nepravično več kot drugi. K temu prispevajo mediji, ki nam vsakodnevno kažejo svet nerealno, skozi nesreče, bolezni, bolečino, korupcijo, vojne, smrt … Tisti, ki jim je materialnost izhodišče in izvor zadovoljstva, se minljivosti materialnega sveta ne zavedajo in to je pogosto izvor depresivnega razpoloženja. Kot materialno pa razumem tudi, recimo, ljubezenski odnos, ki temelji na materialističnih kriterijih – kadar neko ljubezen merimo z dolžino trajanja, primerjamo količino ljubezni, ki jo damo in prejmemo, primerjamo medsebojne koristi …
Kot terapevt se vedno znova prepričam, da optimizem pomaga k ozdravitvi, omogoča osebno zadovoljstvo, celo srečo, stik s samim seboj, kar vse pomaga človeku k prepoznavanju in odkrivanju resnice. Optimisti se lažje soočajo s težavami vseh vrst, bolj družabni so in bolj socialni, to pa jim omogoča lažje premagovanje problemov.
Mračno razpoloženim vedno rečem, da je svet v resnici veliko lepši, kot se zdi, samo videti ga moramo lepega. Lepota je v očesu opazovalca.
9. januarja 2008
Smisel in svoboda
Dve vrsti ljudi iščeta pri meni pomoč: prvi so resno bolni, se borijo za osnovno preživetje ali svojo situacijo vsaj na videz dojemajo kot nerešljivo; drugi nimajo resnejših težav, imajo položaj v družbi, materialno varnost ali celo živijo v blaginji. Prvi še imajo smisel: želijo in nameravajo doseči vse, česar jim manjka. Nagonsko, kot živali, gredo v pravo smer. Odprti so za pomoč, pripravljeni na spremembe, ki so pogoj za napredovanje. Drugim je v resnici težje, življenjski smisel se jim je začasno izmuznil. Tem poskušam razširiti njihovo “vidno polje” in pokazati odtenke bivanja.
Bilo bi prevzetno, če bi rekel: “Poskušajmo videti svet takšen, kakršen v resnici je!” Lahko pa rečem: “Smisel življenja ni samo projekcija trenutnih želja, hotenj, ampak tudi impulz iz tistega dela nas samih, ki je večen, božanski in ne more biti prizadet.” Tukaj ločimo duhovno dimenzijo, ki govori o “višjih potrebah” človeškega bitja, od psihofizične dimenzije, ki predstavlja naš zemeljski del in govori o “nižjih potrebah”. Slednje pomenijo preživetje in ustvarjanje materialnih pogojev za udobno življenje. Spraševanje o smislu življenja je odraz duhovnega, je neka višja potreba, ki nas vodi v smer določenih vrednot. Te pa moramo tudi občutiti in ne morejo izvirati zgolj iz priučenega. Kot terapevtu se mi zdi najbolj tragično to, da prav tisti, ki jim na videz ničesar ne manjka, padajo v stanje apatičnosti in depresije; celo o tem, da bi končali svoje življenje, razmišljajo. Obenem pa sem pomirjen, ko vidim, da so nekateri, ki sem jim svetoval in jih spremljal skozi stanje obupa, zmogli samouresničitev.
Ponavadi jim predlagam, da se ne sprašujejo nenehno, kaj lahko dobijo od partnerja, otrok, družbe, planeta, vesolja, Boga …, pač pa, kaj lahko dajo. Dajanje ima neskončno mnogo oblik, od dajanja materialnih dobrin do dajanja znanja, ljubezni, dobrih misli…, količinsko pa je neomejeno. Dajanje je včasih sposobnost preseganja zemeljskega; kadar se posvetimo nečemu zunaj sebe, smo blizu Bogu. In vendar je to nasledek zavestnih procesov, ki so vezani na človekovo svobodo. Svobodo pa si priborimo s kultiviranjem svojega odnosa do okolja. Zaradi tega nas razmere, v katere smo se rodili ali smo si jih ustvarili, ne določajo popolno. Svoboda je torej v tem, da smo sposobni prevzeti odgovornost za lastna dejanja. To spoznanje nam pomaga pri preseganju lastnih omejitev, strahov, tesnobe. Dobimo moč, da se soočimo z lastnim položajem. Skozi spremembo odnosa do vsega obstoječega, prevzemanje pobude in odgovornosti dosežemo spremembo sebe, posledično pa tudi spremembo okolja. Tako imamo možnost spoznati in izraziti lastne, do tedaj skrite potenciale.
Zavedati se moramo ne samo svojih pričakovanj od življenja, ampak tega, da tudi življenje nekaj pričakuje od nas. Zato se mu predajmo – soočimo se z usodo, ki je ne moremo spremeniti.
16. januarja 2008