Ali res obstaja dobro in zlo, ki je vgrajeno v temelj obstanka Vesolja, je vprašanje za milijon dolarjev. Vsak to po svoje razume. Vendar pa je dejstvo, da nekaj le obstaja, saj ljudje doživljajo to zlo, ali vsaj tako mislijo. Če nič drugega, so ljudje ujeti v ta miselni koncept in mnogi so celo postali bojevniki svetlobe. Nekaj dni nazaj me je poklicala gospa, da nujno potrebuje pomoč, ker da se ravno v tem času bojuje v bitki med temo in svetlobo. Svojo vlogo je jemala zelo resno. Za njo ni bilo dileme o tem, samo zmagati mora in bomo vsi rešeni. Opozori me, da bom, ko zmaga svetloba, tudi jaz odrešen. Ni kaj, zadevo sem vzel resno in se ji posvetil. Če se malo pošalim, tudi njena obljuba, da bom tudi jaz odrešen ni kar tako.
Ona je seveda na strani svetlobe in upa, da bo zmagala. Ni dvoma, takšnih primerov je v zadnjem času veliko. Nisem ji pomagal tako, kot je ona želela, saj naj bi se po njenem kar z njo boril proti temi. Moja pomoč je bila v tem, da sem ji pomagal razumeti, da ne rabi na sebe prevzeti breme, da bo pomagala poraziti temo ali zlo, kot ga je ona razumela, sploh pa ne na ravni Vesolja. Podobno nekateri menijo, da so nekakšen sodoben Jezus, ki prevzema grehe na sebe, da bi nas vse osvobodili. Ponekod se krščanski skrajneži dajo pribiti na križ ali se bičajo do krvi. Ne priporočam ta način duhovnega razvoja. Ideja sama, da bomo pomagali ljudem je dobra in ji ne gre oporekati. Kaj pa je v resnici za tem? Največkrat tisti, ki ne zmorejo pomagati sebi, želijo pomagati drugim, v tem primeru kar na svetovni ravni.
Tudi na področju terapij mnogi povedo, da sebi ne morejo pomagati, vendar pa bi radi pomagali drugim, radi bi bili kar terapevti, da celo poslanstvo čutijo v tem. Gospa je težko razumela, da je to njena notranja bitka. Polna je bila obsojanja vsega sveta, jezna na svoje okolje, ker da ljudje dopuščajo zlu, da se udejanja. S tem svojim načinom delovanja pa se, seveda, povezuje s slabimi vibracijami v kolektivnem nezavednem, v oblaku, v katerega shranjujemo vse kar ustvarjamo kot človeštvo. V tem oblaku je veliko slabega, pa ji priložnosti, da bi se borila zlahka ne bo zmanjkalo. To je podobno, kot se je Don Kihot boril z mlini na veter.
Lahko se vprašamo od kot pri ljudeh ta velika potreba, da se borijo proti temi. Če se vrnemo zgodovinsko nazaj vidimo, da smo pod velikim vplivom miselnosti krščanske in podobnih religij, ki so se skozi tisočletja borile proti grehu, hudiču, satanu, temnim silam, demonom in na splošno vsemu, kar je bilo označeno kot slabo in temno. Vse to so si izmislili za potrebe ustrahovanja ljudi, oni pa naj bi jih odrešili. Istočasno pa so tudi sami dobesedno proizvajali neverjetno veliko zla.
Podobno v današnjem času to počno skrajneži v muslimanski veri. V Koranu so prebrali, da je njihov boj đihad, borba proti zlu. Pri đihadu gre v resnici za borbo proti zlu v človeku samem, v soočanju s svojo senco bi temu rekel Jung. Ker je težko prepoznati in izkoreniniti zlo v sebi, so se obrnili navzven in se borijo proti zlu v svetu, kot je to razumela gospa, ki sem jo prej omenil. Seveda v svoji ozkosti vidijo zlo v vseh, ki so neverniki, kar pomeni, da niso Muslimani. V preteklosti so se Katoliki na podoben način borili v Sveti deželi proti vsem, ki niso bili Kristjani. Zgodovina se ponavlja. Ko steče pesek v peščeni uri v eno stran, se obrne peščena ura in napada druga stran. Torej to kar smo nekoč Evropljani počeli Muslimanom, počno oni nam. Na delu je popoln zakon karme, kar seješ, to žanješ. Zakon je neviden, zato ga večina ne vidi, v svoji ozkosti vidi samo kaj se trenutno dogaja.
Že v Stari zavezi zasledimo, da na nebu poteka velika bitka med angeli in padlimi angeli, ki jih je cerkev spremenila v demone in z njimi straši ljudi. Ta bitka naj bi bila nekoč končana, ko bo zmagala svetloba. Že v sumerskih zapisih na glinastih tablicah, ki jih je potem prevzela Stara zaveza za svoje potrebe, je zapisano, da so bili angeli bitja podobna kot človek iz krvi in mesa in so prišla iz drugih dimenzij skupaj s kolonizatorji našega planeta. Nič duhovnega ni bilo pri njih. Eni od teh so bili tudi skupaj z Nibirijci, ki so z genskim inženiringom ustvarili človeka za svojega sužnja in na naš planet prinesli znanje.
Angeli so spremljali tudi enega od kolonizatorjev Jahveja (takih je bilo več), ki je bil pozneje od strani teologov sprejet kot religijski, ne pa pravi transcendentni Bog na zemlji. V Stari zavezi, ki kot piše Mauro Biglini prevajalec svetih spisov za vatikansko založbo San Paulo, ni duhovna, ampak zgodovinska knjiga piše, da je Jahve bil samo lokalni religijski bog, ki je postal osnova za tako imenovane abrahamske religije. Teologi so pozneje angele za svoje potrebe pretvorili v duhovna bitja. Tisti, ki so poslušali Jahveja so bili svetli, drugi, ki so prekršili njegove zakone pa padli ali temni angeli. Od takrat naprej se na nebu bojujejo med seboj. Več o tem si preberite v Stari zavezi, še posebej v apokrifni knjigi Henohova knjiga, ki je izločena iz Biblije, saj bi jim pokvarila ustvarjen teološki koncept. Starozavezne zgodovinske knjige, ki govorijo večinoma o vojnah, genocidu in osvajanjih teritorijev, tudi pod vodstvom Mojzesa, ki je bil podrejen Jahveju, so teologi prevajali kot duhovne.
Današnje polovično razumevanje ali nerazumevanje boja med temo in svetlobo, le oživlja te stare preživete vzorce in nadaljuje cikel, ki je bil najbolj izrazit v preteklosti, saj imamo danes druge izzive. Dejstvo je, da v materialnem svetu vse obstaja kot plus ali minus. Kitajci to ponazarjajo z jinom in jangom, moški in ženski princip, svetloba in tema, ki sta komplementarna, se dopolnjujeta, prehajata eden v drugega in brez enega ni obstoja drugega. Načrt kreacije je tako narejen, da obstajata dva pola. Ko pa se dvignemo na višjo raven zavesti, raven enosti, pa lahko sprejmemo oba pola kot nekaj normalnega. Seveda za to ne rabimo it v nebo, to je možno na Zemlji, ko preklopimo v glavi. S tem pa dobimo svobodo, da se sami odločamo za eno ali drugo stran in ni več nobene potrebe, da bi se borili. Izbire je dovolj. Na zemlji je vse v ravnovesju in bi zmaga ene ali druge strani povzročila neravnovesje. Zavest ali duša se mora izkusiti v polarnosti, da bi si pridobila izkušnjo materialnega sveta. Borba proti temi pa povzroča, da jo krepimo.
Vendar imajo nekateri iluzijo, da bo nekoč svetloba zmagala. Na materialni ravni nikoli, v materialnem svetu bo vedno polarnost in nas bo metalo iz ene v drugo skrajnost. Obstajajo gibanja, združenja, ki se na različne načine aktivno borijo proti temi. Različne pristope imajo od meditacij za mir na svetu, za prevlado svetlobe, z namenom boja proti “Temnim silam, ki so nas zasužnjile”. Seveda ne razumejo, da je tema nekaj, proti čemur se ni potrebno boriti. Tema in Svetloba od samega začetka sodelujeta, cilj obeh je enak: da bi se absolutna zavest, iz katere izhaja vse, lahko spoznala in se v celoti izkusila.
Edini način za prekinitev tega starega vzorca borbe je ozaveščanje ter integracija. Ugotoviti moramo, da sta tako Svetloba kot tudi Tema del Ene Zavesti, ki se je razdelila, da bi se v komplementarnosti izkusila. Mi smo del te zavesti. V nas je tema in svetloba in če se borimo proti temi, se borimo proti sebi. Če pa prižgemo luč, bo manj teme.
Pogosto vidim skupine, ki na določenem mestu meditirajo, molijo z namenom, da se borijo proti zlu. Njihov namen je jasen, vendar dokler niso sebe spravili v ravnovesje, dokler so polni obsojanja, jeze, ljubosumja, nerealnih želja, bodo v tem dejanju neučinkoviti. Ko bodo v ravnovesju, bodo sami po sebi širili navzven visoke vibracije, ki bodo pozitivno vplivale na svet. Do takrat pa so podobni našemu vaškemu posebnežu, ki je pred leti, ko sem bil še mulc, kadar se je pooblačilo, z namenom, da bi prej deževalo, metal kolce v zrak. Seveda je bil nesrečen, ker se to ni zgodilo.
Na nas je, da v sebi združimo oboje, razumemo, da je iz vidika Višje zavesti tema povsem enakovredna svetlobi, v celoti sprejmemo oboje in iz te točke zavesti presežemo vzorec ter izstopimo iz cikla, v katerega smo ujeti, ter zgradimo to, kar si vsi želimo: nov način obstoja človeštva, kjer ne bo več prevladoval boj, temveč harmonija med svetlobo in temo. Potem ne bomo več potrebovali vojne, da bi dosegli svoje cilje.
Ampak moj namen pisanja tega prispevka ni boj med temo in svetlobo v Vesolju in polarnost na našem planetu na splošno. O tem je napisano stotine knjig in neskončno prispevkov v medijih. Mi imamo čisto blizu nas, sploh ne rabimo it v Vesolje, v realni situaciji v življenju, v vseh združenjih in religijskih sistemih polarnost ter tudi v svoji notranjosti tako svetlo, kot tudi temno plat.
Da ne bom preveč širil razlage, se bom zadržal na, v zadnjem času vse bolj prisoten, problem, ki ga zasledimo v medijih po vsem svetu. Gre za širši družbeni problem spolnih zlorab v Katoliški cerkvi tako pri nas, kot tudi v svetu. To pa je realno zlo, rekli bi v Vatikanu, sam hudič na delu. Drznem si napisati, da je podlaga za to način delovanja katoliške cerkve že stoletja nazaj. Sčasoma je to postal njihov algoritem delovanja in predvsem v današnjem času je to sistemski problem cerkve, ki pa se dokika družbe v celoti.
Seveda ni vse enako v krščanski cerkvi, saj je ta v groben razdeljena na vzhodno Pravoslavno in zahodno Katoliško. Že razlika med Pravoslavno in Katoliško cerkvijo nam nakaže bistvo problema. Pravoslavna cerkev (pravoverna, sledi izvornemu krščanstvu), ki nima centra moči in se je širila po svetu preko Jezusovega nauka, liturgije, preko umetnosti ter se je asimilirala v okolje in prilagodila. Na ta način je na mehki način brez nasilja po svilni poti prišla tudi na Kitajsko, kjer je še danes.
Pomembno je razumeti, da je tudi Krščanstvo polarno kot vse v materialnem svetu. Vzhodno krščanstvo je duhovni del, zahodni pa materialni. Oboje je prav in v skladu z ljudmi na Vzhodu in Zahodu. Obe sta komplementarni in tvorita celoto.
Z druge strani pa ima Katoliška cerkev center moči v Vatikanu. Njej je pomembna politična, ekonomska in duhovna moč na Zemlji. V preteklosti se je širila z vojsko in inkvizicijo, predvsem v tretje dežele. Pokristjanjevali so na silo. Kdor ni bil za, je bil obsojen, včasih pogubljen (Prešeren, Krst na Savici). Njihovo strateško delovanje se kaže že v preteklosti s Papeževo bulo, ki je poslal v 11. stoletju prvič križarje v sveto deželo in jim brez greha dovolil ubijanje nekristjanov od moških, žensk in otrokov (danes bi Papež končal v Hagu). Celo kristjanov v takratnem konstantinopolusu, ki so pripadali vzhodni krščanski cerkvi. Pa v nadaljevanju še Papeževa bula v kateri se je v trinajstem stoletju razglasil za lastnika planeta zemlje in vseh duš na njej. Kako priročno, da morajo vsi za bivanje na planetu njemu in kralju s katerim je bil povezan, plačati davek še danes. Če vzamemo pozneje še inkvizicijo ter današnje vehementno obnašanje v zvezi z zlorabami tako v Avstraliji, Kanadi, Južni Ameriki in v sedanjem času, lahko vidimo po kakšnem algoritmu delujejo. Če bi to počeli v imenu mafije, bi človek še razumel, vendar pa groza, to počnejo v imenu Boga.
Pa dovolj zgodovine, ki nam samo pomaga razumeti, da delovanje Katoliške cerkve temelji na zgodovinskem temelju, njihovem načinu delovanja v preteklosti in da tudi danes ne zmorejo brez temeljite obnove drugače. Oni tega očitno skozi stoletja ne zmorejo, zato se mora ljudstvo zmigati in ponovno reči ne, kot v primeru zakona o vodah. Da ne bo pomote, z Jezusovim naukom je vse u redu, so ga pa žal v Vatikanu že zdavnaj pozabili. Od vsebine je ostala še samo embalaža, ki je zavita v celofan in rituale.
Kje je njihov sedanji problem? Samo letos se je na skupino, ki se v slovenski cerkvi ukvarja s spolnimi zlorabami duhovnikov, obrnilo 19 domnevnih žrtev, ki naj bi jih zlorabila dva duhovnika. Prijave naj bi predali policiji. Žrtev naj bi bilo še več, saj se je na zavod DOVOLJ JE do zdaj zateklo že več kot 40 domnevnih žrtev različnih duhovnikov. Med žrtvami naj bi bile tudi redovnice. Pa to je samo vrh ledene gore. Okostnjakov, ki jim padajo iz omare je vse več, saj se ne vidi konca.
Vse kaže na to, da se bo morala tudi slovenska katoliška cerkev, tako kot drugod po svetu, začeti bolj resno ukvarjati z žrtvami zlorab. Pa ne samo to, njihov problem je sistemski, saj so zlorabe in prikrivanje konstanta od vrha navzdol. En zelo resen pojav imamo tudi v Franciji, kjer je na primer nedavno neodvisna komisija, ki jo je naročil sam papež, razkrila več kot 300.000 primerov spolnih zlorab, ki naj bi jih zagrešili kleriki. Francoska cerkev se je žrtvam že opravičila in napovedala, da se je za izplačilo odškodnin pripravljena odpovedati tudi delu svojega premoženja in nepremičnin. To seveda ni dovolj. To je, kot da nekomu klofuto primažem, pa se opravičim in mislim, da je v redu.
Da pred zlorabami niso imune tretje dežele imamo v Kongu zlorabo slovenskega katoliškega duhovnika. Dečki so hodili v šolo, ki jo je ustanovil slovenski duhovnik, katere identitete niso obelodanili. Učitelj, ki je v tej šoli že pet let poučeval francoščino, ga je ovadil. Zatrjuje: »Ko sem izvedel za zlorabe, sem ga (neimenovanega duhovnika) s temi očitki soočil pred vodjo vasi in mu pred vsemi povedal, da ga bo bog kaznoval za njegova slaba dejanja.« Skupaj s somišljeniki je učitelj Mambe napisal dopis z obtožbo duhovnika za zlorabo otrok. Ravnatelj šole je zaščitil duhovnika in se trudil, da bi »povzročitelja« afere vrgli iz šole. Tudi njegovega seznama zlorabljenih otrok niso upoštevali kot dokaz. Da bi utišali afero, sta oba akterja afere odšla iz kraja dogodka. Mambe, da se znebi mobinga v službi, neimenovanega katoliškega duhovnika pa so premestili v drug kraj.
Odmevajo primeri iz Avstralije. Oseminsedemdesetletni kardinal Avstralske katoliške cerkve in nekdanji vatikanski zakladnik George Pell je šele pred kratkim prišel iz zapora, potem ko ga je avstralsko vrhovno sodišče oprostilo obtožb o spolni zlorabi dveh trinajstletnih dečkov, a je bil včeraj deležen novih obtožb. Preiskovalna komisija avstralske vlade o spolnih zlorabah otrok, ki je svoje delo začela leta 2012 in zaključila leta 2017, je namreč razkrila še nekatere podrobnosti iz svojega poročila, ki Pella znova obremenjujejo, poroča britanski BBC. O Pellu je namreč komisija ugotovila, da je že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja vedel za spolne zlorabe otrok v Avstralski katoliški cerkvi, vendar ni ukrepal proti takšnemu početju. Samo o Pellu govori kakšnih sto strani poročila te komisije, ki je ugotovila, da se je s pedofilskimi duhovniki srečal že na začetku svoje kariere in da je zanje vedel tudi ves čas svojega napredovanja. Tako je komisija zavrnila vztrajno Pellovo zatrjevanje, da o tem ni ničesar vedel in da ni vedel za početje svojega nekdanjega duhovnika.
Da ta pojav nima samo lokalnega značaja, bom navedel še nekaj podobnih primerov, ki odmevajo po svetu. Pred kratkim je samo v eni nemški nadškofiji 173 duhovnikov in 9 diakonov (potencialnih duhovnikov) od leta 1945 do 2019 zlorabilo 497 žrtev. Posebno težo tej nemški aferi je dejstvo, da je pri obravnavi pedofilskih zadev sodeloval tudi tedanji nadškof Joseph Ratzinger, poznejši papež. Potem nas ne čudi, da je že od nekdaj prikrivanje spolnih škandalov v Katoliški cerkvi zakoreninjeno in je postalo njihova praksa.
Dejstvo je, da je do začetka leta 2000 Katoliška cerkev kazala globoko in zelo kruto ravnodušnost do žrtev spolnih zlorab. Takim rečemo, da so psihopati. Psihopat je nekdo, ki ne premore sočutja, čutenja in razumevanja kaj čutijo njegove žrtve. Prizadevala si je, da duhovščino zaščiti pred obtožbami kljub temu, da je Francoska katoliška cerkev po objavi poročila izrazila sram in žrtve prosila odpuščanja, pa to ni dovolj. Sedanji Papež je naredil korak naprej, vendar nima več življenske moči, da bi kaj korenito spremenil. V razgovoru mi je nek duhovnik povedal, da meni, da ni dober Papež, saj bi morala cerkev ostati tradicionalna, vase zaprta in ne javno prati umazanega perila.
V Sloveniji imamo sedaj končno rešitev proti takim duhovnikom. To je Zavod za zaščito žrtev spolnih zlorab v Katoliški cerkvi. Direktor zavoda DOVOLJ JE duhovnik Janez Cerar, ki je prvi javno razkril, da je bil tudi sam žrtev take zlorabe. Če je naslov zavoda ustrezen, potem bi bil že čas, da bi obravnavali zadnjo žrtev njihovega delokroga, saj je Katoliška cerkev okolje z najvišjo pojavnostjo pedofilije zunaj kroga družine in prijateljev. Za pričakovati je, da se bodo opogumili vsi zlorabljeni, saj je sedaj prava klima za to. Pa jih tudi s tem prispevkom pozivam, da se opogumijo in prijavijo zlorabe.
V času kolonizacije Kanade so se dogajale grozljivke, ki niso primerne niti za najbolj horror film. Kanadski katoliški škofje so se opravičili za zlorabe in trpljenje otrok staroselcev, ki so obiskovali rezidenčne šole. To je prvo uradno opravičilo za vlogo cerkve pri teh krutih dejanjih. Verski voditelji so namreč v internatih za staroselce več let ločevali otroke staroselcev od njihovih družin, jih izpostavljali stradanju ter tudi telesnim in spolnim zlorabam. Cerkveni voditelji v Kanadi so se po številnih odkritih grobiščih otrok zdaj prvič tudi uradno opravičili za grozote, ki so se zgodile v internatih za staroselce. Kot poroča The Guardian, so izrazili globoko obžalovanje zaradi trpljenja, ki ga je cerkev povzročila staroselcem in njihovim otrokom.
Opravičilo za vlogo cerkve so podali na konferenci katoliških škofov, ki se je odvila v Kanadi. »Priznavamo hude zlorabe nekaterih članov naše katoliške skupnosti. Fizično, psihološko, čustveno, duhovno, kulturno in spolno«, so dejali v izjavi. To opravičilo se sliši podobno kot opravičilo izbrisanim s strani predsednika naše države. Opravičil se je v imenu slovenske države, pozabil pa imenovati tiste, ki so to zgrešili. V resnici ni naredil nič več kot to, da je pod tepih pometel. Papež in katoliška cerkev se medtem za vlogo cerkve pri trpljenju staroselcev nista opravičila.
Slišal sem predstavnika slovenske Katoliške cerkve, ki je na televiziji opravičeval dejanja svojih duhovnikov in povedal, da je tega tudi v družbi več, vendar pa temu ne dajemo veliko pozornosti. Celo kot sem zasledil, je nekoč Kardinal Rode izjavil, da je število zlorab na celotno populacijo duhovnikov statistično zanemarljivo. Ta izjava je iz globoke teme, je čisto zlo in ne rabi komentarja.
Tudi, če bi zanemarili dejstvo, da je veliko več zlorab v družbi s strani katoliških duhovnikov kot v ostali populaciji, jih nič ne opravičuje. Zlorabe so zlo ne glede na to, kdo jih povzroči. Vendar pa izhajam iz dejstva, da morajo biti vse vrste zlorab, ne samo spolne zlorabe otrok pri tistih poklicih, ki so še posebej odgovorne za delovanje družbe, kot so učitelji, sodniki, policaji, politiki in duhovniki, ničelne tolerance. Na koncu koncev se sprašujem: »Kakšen bi to moral biti Bog, ki bi si izbral svoje predstavnike na Zemlji in jim dovolil zlorabe«. Starozavezni verjetno ja, pravi trancendentni absolutni pa ne. V Vatikanu so se sami oklicali za predstavnika boga na Zemlji in delujejo v njegovem imenu. Iz prazgodovine sumerske in atlantidske civilizacije vemo, da se je človek, ki je bil samooklicani bog na Zemlji imenoval El in je rabil elite, ki so ga služile. Elite so imele privilegije, so si pa podrejale navadne ljudi. a vas to na kaj spominja v naši družbi?
Dejstvo je, da so naši predstavniki na vseh področjih, pa tudi duhovniki pri Bogu ljudje kot mi in da je njihov karakter takšen kot je. Nekateri od njih bodo nagnjeni vedno v smer raznih zlorab. Moj oče je vedno rekel, da priložnost pokaže tatu. In duhovniki imajo veliko priložnosti za spolne zlorabe otrok, ki ne znajo presoditi kaj je prav in kaj ni in v strahu pred božjim pastirjem nemočni otrpnejo in se prepustijo zlorabi. Večina otrok pa se niti ne upa tega povedati, saj jim ne bi verjeli, ker so duhovniki kot v Indiji svete krave – nedotakljivi.
Drugo pa je še nekaj, kar daje tem zlorabam energijo, o čemer se v družbi, niti v strokovnih krogih ne govori. Pravoslavni duhovniki na primer niso v celibatu, živijo normalno družinsko življenje katerega pomemben del je tudi spolnost. Uravnovešena spolnost ustvarja uravnovešeno osebnost, zato ti nimajo potrebe, da bi svojo spolno energijo udejanjali na sprevržen način. Saj si drugače niti ne moremo predstavljati, da bi nekdo, ki je v celibatu, svetoval partnerjem, družinam in o spolnem življenju. Da ne govorim o tem, da jaz ne bi zaupal nekomu, ki je v celibatu, torej je proti naravi – Bogu, saj ne razume življenja, ki ni odrekanje, ampak uživanje in sreča. Večina ravno v spolnosti zares začuti kaj je božanska energija. Orgazem je čisti spoj z božanskim. Samo spomnite se, kolikokrat v tem stanju rečete »o moj bog«.
Katoliški duhovniki so v celibatu. Ne bi presojal ali je to prav ali narobe, to je njihov problem. Kot bioterapevt pa lahko razložim problem, ki nastane, ko se višek neizražene spolne energije mora slej kot prej nekje izraziti. Spolna energija je enaka življenjski energiji in ko se je preveč nakopiči, vedno najde izhod. Seveda jih to ne opravičuje. Gre za najmočnejšo silo pri človeku, ki je ne moreš omejiti, ignorirati ali se delati, da je ni, to je narava. To silo – spolno energijo lahko samo izraziš na naraven način skozi zdravo spolnost ali masturbacijo. Drugi bolj napredni inteligentni način pa je, da jo skozi proces joge, tantre ali neke druge transformacijske tehnike v celibatu ali pa ne, transformiraš in dvigneš po telesu v zgornje energijske centre in pretvoriš v duhovno energijo. Slednji način je prisoten pri duhovnikih na Vzhodu, zato so ti lahko v celibatu in nimajo potrebe, da bi zlorabljali otroke.
Pa še zgodbica za konec: Menihi, ki so seveda bili v celibatu, so prepisovali svete spise. Ker so čuvali originale, so bili ti spravljeni v kleti. Prepisovali so vedno iz kopije na kopijo. Nek menih ni bil s tem zadovoljen in je poiskal original ter ga primerjal s kopijo. Kar naenkrat je v grozi zakričal. Na vprašanje kaj se je zgodilo, jim je odgovoril, da so že prvo kopijo narobe prepisali besedo celebrate v celibate. Posledično so vse generacije menihov namesto, da bi praznovale življenje, uživale v božanski spolnosti, bile so v celibatu.
Mistični taoistični učitelj Mantak Chia, ki je znanje taoizma pripeljal na Zahod pravi, da se na Vzhodu guruji, duhovniki, nune, poslužujejo vadbe tehnike dviga spolne energije navzgor po telesu za povezavo z božanskim, krepitvi energije in zdravja ter dviga zavesti. Na koncu koncev ko smo potovali po Nepalu in indiji, so na pročeljih nekaterih najbolj svetih mest predstavljeni spolni položaji. Pri nas to poznamo kot Kama sutra, kar je priredba tega za Zahod.
In na koncu moj namen ni obsojati katerokoli religijo, saj imajo vse v svoji osnovi dober nauk velikih učiteljev Avatarjev, ko se Bog inkara na Zemlji (Jezus, Buda, Krišna, Muhamed, .. Ti učitelji niso nikoli ustanavljali religije, to so naredili njihovi učenci, ko jih že dolgo ni bilo več na Zemlji. Problem so institucije kot religijski sistemi, ki delujejo v imenu Boga, zraven pa še vzpostavijo kontrolo ljudi. Zato menim, da so postali problemi Katoliške cerkve tako veliki, da to ne sme biti več samo njihov problem. Modrost pravi, da vrana vrani ne kljuje oči. To je postal družbeni problem. Ko bo družba dovolj zrela, bo začela postopno urejati in cerkev postaviti na mesto, ki ji pripada. Naj se ukvarjajo z liturgijo, ekonomijo in politično delovanje pa naj prepustijo družbi. Pa duhovnike bodo morali izbirati takšne, ki so zmožni delovati duhovno, brez zlorab.
Marjan Ogorevc, bioterapevt