Kaj pa razvoj zavesti športnika?

V toku je nogometno evropsko prvenstvo, čakajo nas olimpijske igre. V nekaj naslednjih prispevkov bom pisal o športu, športnikih, rezultatih, omejitvah,…

V športih kot sta plavanje in atletika smo priča postavljanju novih svetovnih rekordov. Pravzaprav se ob vsakem novem rekordu sprašujemo, kje so meje zmogljivosti človekovega telesa, ali se lahko rezultati, pa čeprav le za desetinko sekunde ali stotinko milimetra, še izboljšujejo. Moj odgovor je, da. Meje namreč postavlja športnikova zavest.

Kot glavni razlog tako za izboljševanje fizičnih sposobnosti kot zdravja fizičnega telesa bi na prvo mesto vsekakor postavil vlogo zavesti. Bruce Lipton in Jeannie Achtenberg sta ugotovila, da lahko človek s svojo zavestjo poveča število T-limfocitov v periferni krvi, kar pomeni, da lahko neposredno z umom vplivamo na imunski sistem. Sem spadajo vse avtosugestivne metode, umsko osredotočanje na posamezne dele telesa ali organe; tehnike vizualizacije preverjeno delujejo na kemijske procese v telesu.

Kaj pomeni razvoj zavesti športnika in kakšno vlogo ima lahko ta v doseganju boljših rezultatov? V tem kontekstu zavest razumem kot sposobnost športnika, da se v polnosti zaveda svojega obstajanja in svojih duševnih stanj. Pri tem je pomembna celota duševnih stanj in procesov, obenem pa vse zamisli in znanje ali pa nenazadnje svojstven pristop k urjenju  – dobrodošlo je torej vse, kar lahko izboljša športni rezultat.

Od nekdaj se ukvarjam z vprašanjem, ali lahko z umom ukazujemo telesu? Lahko bi celo rekli, da je to za športnika vprašanje vseh vprašanj. Izkušnje kažejo, da lahko, vendar je to spretnost, ki jo je treba razviti in nato negovati, da postane vsakodnevna rutina. Sem spada tudi razvijanje duha, torej tistega dela naše duševnosti, ki se navzven manifestira kot proces mišljenja, navznoter pa preveva vsako vlakno našega telesa. Namreč ko napredujemo na duhovnem področju, to lahko veliko prispeva k splošnemu človekovemu napredku, kar se seveda kaže tudi pri športnih rezultatih. Ko športnik dojame, da duhovnost osmisli naše bivanje, pride do spoznanja implicitne resničnosti višjega smisla – vse, kar mu na pot pride kot navidezna slučajnost, prepozna kot determiniranost. To je občutek popolne razbremenitve v naši notranjosti – »blaženosti«, ki jo na vzhodu imenujejo sat-chit-ananda. Vsaka laž postane nepotrebna, dojemanje stvarnosti se nam osredotoči v »tem trenutku«, razbremenjeni smo strahu pred prihodnostjo in teže spomina na stare bolečine ter nepravilne odločitve. Zdaj šele lahko nastopi bivanje tukaj in sedaj, in ta trenutek je prežet z močno energijo.

Šport je lahko človeku v pomoč, bolj kot katerakoli druga dejavnost, da razišče svoje najgloblje sposobnosti; preko športa lahko odkrijemo ‘nadmoč’ duha nad telesom. Da bi športnik izkoristil ves svoj potencial, se mora uriti tudi v obvladovanju svojega bitja na vseh ravneh. Zavestno se mora truditi v sposobnosti obvladati svoje fizično, astralno in mentalno telo. V to bi moral biti usmerjen tudi trening. Sicer delno to poteka ob vsakem urjenju, le da se tega športnik ne zaveda oziroma tega ne počne sistematsko in nadzorovano. Prvi korak naredi športnik že s tem, da se zaveda, da omenjena telesa obstajajo kot del njegove biti; to je prvi korak k načrtnemu kultiviranju vsakega telesa posebej.

Da bi športnik obvladal svoje bitje na vseh ravneh, da bi izboljšal kvaliteto svojega življenja, da bi dosegal želeni športni rezultat, se mora torej začeti zavedati posameznih ravni, jih ‘trenirati’ najprej vsako posebej, potem pa tudi vzajemno in istočasno.

Marjan Ogorevc, bioterapevt